Sezona plezanja v severnih stenah se počasi zaključuje, zato se z Martinom odločiva za Široko peč, da še izkoristiva zadnji topel vikend preden nastopi prava jesen.
Mihelič pravi da v Vzhodni steber lahko vstopi le izkušena naveza, zato sva stvar vzela resno in iz Tržiča štartala kar ob 4 uri. Na dostopu naju je presenetil megleni pokrov in v trdi temi sva kljub »izkušenosti » kar dvakrat zgrešila pravo pot. Višje nad prodi ko sva meglo že zapustila in se je začelo že daniti sva skozi nekaj ruševja ujela pravo stezico. Kljub tem spodrsljajem sva bila pod vstopom v dobrih dveh urah. Strah da bo kdo pred nama je bil povsem odveč, saj nikjer ni bilo žive duše. Dan prekrasen, kamenina bela – čvrsta vendar kar hladno, tako da je v prvih raztežajih kar malo zeblo v prste. Smer je lepa, poteka po širokem odprtem stebru in terja kar nekaj orientacijskih sposobnosti, in tudi za trenutek ne popušča. Čeprav je ocenjena z četrto stopnjo, imaš na nekaterih mestih kar nekaj dela, da splezaš kak detajl. Na vrhu čakata dva raztežaja s slabšo skalo. Kladivo je kar nekajkrat pelo, kamenina pa ni najbolj naklonjena saj kar nerada dopušča zabijanje klinov, kljub temu sva jih kar nekaj dobro zabitih pustila v steni. Ambient je res prečudovit očara te prvinska divjina, ni nadelanih poti povsem sama v tem odmaknjenem kotičku.
Na vrhu sva oba zadovoljna, posediva nekaj časa in uživava v lepih razgledih. Sprva sva imela namen prečiti še cel greben , vendar sva si bila oba istega mnenja, da v teh razmajanih zobeh ni vredno tvegati. Sestopila sva v Amfitiater kjer je le še za vzorec snega nadaljujeva naprej po grapi nazaj k vstopu. Tu naju čaka nekaj spustov po vrvi, štante se kar lahko najde kaj se pa da lepo preplezati. Tu srečava prvi živi duši – dva Primorca ki sta namenjena do Amfitiatra. Nadaljujeva z sestopom po grapi in naprej v dolino. Proti domu je sledilo še obvezen postanek pri Danici na Dovjem za analizo ture ob pivu.
Bilo je fajn!
Plezala: Martin Belhar in Milan Meglič
