Pa saj, če potegneš črto pod vse pretekle vremenske dogodke, dobiš občutek da bi v hribih celo lahko bilo kaj razmer. Treba je bilo it še pogledat in res, razmere so. Prejšno nedeljo sem se tako znašel pod steno Velikega vrha in takoj mi je bilo žal da sem brez cepinov. Od vseh mogočih “štrajfnov” in zalitih grap v steni, ki je najbolj padla v oči Spominska smer Jožice Dolinar v desnem delu stene.
Za plezarijo se zmeniva z Mihom Zupinom (AO Kranj) in zagaziva do stene. Pogled na smer je dal slutiti, da bova pikala v škripavcu in res prvi skok tako kar posolirava v super razmerah, nato se naveževa in Mihc elegantno premaga drugi skok in zaključi raztežaj pod rampo. Vstop v rampo poteka po tankem in ozkem traku ledu, direktno v kotu, naprej preko požleda do ledenega buhteljna, kjer sem z veseljem zavrtal ledni vijak, sledi dokaj atletski prestop preko čiste plate v napihan sneg na ploščati rampi. Nadaljevanje je enostasvno, prav tako izstopni del smeri, saj je poševni kamin pod snegom. Iz vrha grebena sva sestopila do Novoletne smeri in naprej do Grape v škrbino, ki sva jo odpikala do podna. Huhhh… razmere so, tale Dolinarjeva je pa tudi huda smer!
Ocena v teh razmerah: III+, 85/50-70°, M, WI4, 350m, čas pa expresen slabe 3 ure.
Zadnja meni znana ponovitev smeri z varianto pred rampo je bila narejena leta 2004 http://www.gore-ljudje.net/novosti/633/ Da so smer preplezali sem zasledil celo letos, pa se je kasneje izkazalo, da so v resnici plezali Grapo v škrbino. Bi skoraj znalo biti, da sva smer ponovila po 10 letih?
Mihc na dostopu.
Mihčev zug…
…ki ga zaključi pod rampo.
Ledeni trak ki priprelje v rampo.
The RAMPA z vsemi svojimi čari. Leden buhtelj in tista bela polička na desni sta ključ do uspeha 🙂
Ker Mihcu še ni blo dost je dobil idejo da bi tole zlezu…
