Prišlo je novo leto. In z njim nova bosanska dogodivščina. V vseh teh letih nas je bilo že več kot štirideset navdušenih kolesarjev, ki smo Bosno prevozili po dolgem in počez. Letos pa se nas je nabralo osem nadobudnih, makadama željnih in čevapčičev lačnih kolesarjev.
Ker sem bila letos edina ženska v odpravi, sem hitro ugotovila, da sem pristala v nekoliko nenavadni pravljici. Palčki sicer niso bili ravno majhni. Niti niso kopali diamantov. So pa pridno nabirali višinske metre, iskali nove makadame in zelo resno razpravljali o stvareh, ki jih običajni ljudje ne razumejo. Na primer o tlaku v gumah. Regeneraciji. In stanju elektrike na kolesu.
Lagali bi, če bi rekli, da nas v Bosno ženejo neodkrite poti, divja narava in veličastni razgledi. V Bosno nas ženejo čevapčiči. Kolesarjenje imamo samo za izgovor. Zato smo se tudi letos najprej ustavili pri Točku. Prva pavza. Prvi čevapi. Prva potrditev, da smo tudi letos sprejeli pravilno življenjsko odločitev. Šele potem se je lahko začela odprava.
Ko smo prispeli v Konjic, smo si ogledali hotel in hitro našli prvi problem. “Kje bomo pustili kolesa?” Pred hotelom ni bilo ne garaže ne parkirišča. Za trenutek sem pomislila, da bomo morali s kolesi spati v sobah. Kar bi bilo nekaterim palčkom verjetno povsem sprejemljivo.
Šef hotela pa je naše skrbi odpravil v nekaj minutah. Pojasnil nam je, da bodo kolesa na ulici bolj varna kot v katerikoli garaži. Za dodatno varnost pa bo skrbel njegov varnostnik. Naslednje jutro nisem bila več prepričana, ali smo gostje mi ali naša kolesa. Vem pa, da je pol Konjica vedelo, da je v mesto prišlo “osam ludih Slovenaca sa biciklima”.
Petek: plavanje po makadamu
Petkova etapa je bila deloma ponovitev ture izpred desetih let. Pot nas je vodila proti Boračkemu jezeru in naprej proti Rujištu, v osrčje Prenja. Vzpon po stari avstro-ogrski cesti je bil eden najlepših delov dneva. Tista cesta ima nekaj posebnega. Kot da se čas tam malo ustavi. Če bi vedeli, kaj nas čaka kasneje, bi se verjetno držali stare trase in se spustili naravnost proti Mostarju.
Ampak potem zgodba ne bi bila dovolj zanimiva. Po okrepčilu v Snežni kući smo na zemljevidu našli bližnjico. Kot v vseh dobrih pravljicah se je tudi tukaj izkazalo, da bližnjica ni bila bližnjica. Čakal nas je grušč. Veliko grušča.
Toliko grušča, da smo bolj plavali kot kolesarili. Tudi električni palčki so prvič ugotovili, da motor ne pomaga prav veliko, če se pod kolesi vse premika. Ko smo končno premagali ta del, nas je pričakal še dolg vzpon. Na nekaterih odsekih smo ocenili, da bomo hitrejši peš kot na kolesu.
Po vzponu pa … spet makadam. In še malo makadama. In potem še nekaj makadama. Takrat smo počasi začeli sumiti, da je nekdo v Bosni asfalt skril. Edini, ki ga ta dan očitno ni bilo mogoče utruditi, je bil Cena.
Medtem ko smo ostali razmišljali predvsem o pivu, je on našel še en vrh za obisk.
Ko smo ostali končno prispeli v Mostar, nas je na bencinski črpalki že čakal kombi. S skupnimi močmi smo skoraj izpraznili hladilnik.
Saj vemo. Regeneracija. Športna znanost. Elektroliti. In podobne strokovne zadeve.
Ko se nam je pridružil še Cena, smo se odpeljali nazaj proti Konjicu. Na števcih se je nabralo 66 kilometrov makadama. In približno 1000 kilometrov zgodb.
Sobota: kraljevska etapa
Če je bil petek uvod, je bila sobota glavno dejanje. Kraljevska etapa. Tokrat je bil med nami samo Janez tisti, ki je to pot že poznal. Ostali smo vstopili v zgodbo prvič. In tako kot v vsaki dobri pravljici nas je sredi poti čakalo kosilo v planinski koči. Po večurnem kolesarjenju smo vsi pričakovali nekaj konkretnega. Pasulj. Golaž. Me
Na mizah pa so nas pričakali špageti bolognese. Nastala je tišina. Takšna planinska tišina. Na srečo sta domača baklava in bosanska kava hitro popravili razpoloženje. Nekateri so nato nadaljevali še proti Tisovici.
Če smo natančni … spet predvsem Cena. Začeli smo sumiti, da ponoči polni baterije neposredno iz Prenja. Spust proti Idbru je bil nagrada za ves trud. V kampu ob reki so imeli mize postavljene kar v ledeno vodo. Tam smo izvedli še zadnji del regeneracijskega protokola. Pivo v reki. Po mojem mnenju bi si ta metoda zaslužila svojo znanstveno raziskavo.
Pot smo nato nadaljevali skozi kanjon Idbar. Spomenik človeški neumnosti. Po videnem sem vesela, da narava tam še vedno zmaguje.
Nedelja: brez koles, ampak ne brez dogodivščin
V nedeljo smo za spremembo pustili kolesa pri miru. Odpravili smo se na Neretvo. Kajaki. Skoki v reko. Zgodbe o Titovem bunkerju. In še zadnji bosanski razgledi. Ker je bilo vroče kot v pečici, je bila Neretva najboljša možna odločitev.
Potem pa … nazaj proti domu. Seveda z obveznim postankom pri Točku. Ker tradicija je tradicija. Še dobro. Na meji smo čakali skoraj štiri ure. Kar pomeni, da smo imeli dovolj časa za analizo ture, politike, sveta, gum, vzmetenja, baterij in vseh ostalih življenjsko pomembnih vprašanj. Torej povsem običajno pot domov. Tako smo tudi letos napisali novo poglavje naših bosanskih zgodb.
Hvala obema Janezoma in Tušiju za organizacijo, logistiko in varno vožnjo. Letos smo Bosno preganjali: Janez Nunar, Marijan Vešligaj – Tuši, Nada Dragutinović, Bojan Žohar, Aleš Grguraš, Vinko Vogrinc – Cena, Anže Močnik in Brane Žemva.
In če nas boste čez nekaj mesecev vprašali, zakaj gremo naslednje leto spet v Bosno, bomo seveda odgovorili: “Zaradi vrhunskega kolesarjenja.” Ampak vsi vemo, da je pravi odgovor: “Zaradi čevapčičev.” 🙂
