Zjutraj smo se pod steno Velike Mojstrovke brez kakšnih posebnih dogovorov znašle štiri tržiške naveze. Tri naveze smo skupaj štartale že z Vršiča, med tem ko je ena že čakala pod steno. Spraševali smo se, če ne gre morda za skupno turo.
Najbolje sta jo odnesla Jernej in Klara, ki sta zavila v Kovinarsko. Ostale naveze Beno-Matic, Robi-Miha in Janez-Žiga pa smo čakali lepo v vrsti pod vstopom v smer Debelakove.
Vsaj dve navezi sta v tem času že bili v steni, ko sta Beno in Matic le zarinila v skalo. Med nas smo spustili še kranjsko navezo, za nami pa sta bila še kolega z loškega konca. Gužva.
Čakanja na štantih, klepetanja in skalnih padavin ni manjkalo. K sreči se nikomur ni nič zgodilo in tudi vrvi so ostale cele. Seveda smo bili počasnejši kot smo si obetali, pa kljub vsemu smo skoraj vsi izplezali v časovnem okvirju, ki ga navaja Mihelič.
Ko smo se na vrhu poslovili od temačnega planiškega prepada smo pričakovanju da izplezata še Janez in Žiga, v kratkih rokavih počivali na toplem soncu, sušili majice, klepetali in čakali …. in čakali…
Beno je ta čas bolje izkoristil. V sončnem čaru mehkih gora Trente se je edini zavedal, da se nezadržno bliža zima in da je potrebno pripraviti vse za ogrevanje. Škoda da slika ne predvaja zvoka.
Na analizi v Aljaževem hramu sta nekaj modrosti povedala še Hvačman in Čopek, ki sta uživala v sončnem grebenu med Požgano Mlinarico in Sp. Vrbanovo špico.
