Kot velja že za mnoge generacije, so se tudi letošnji tečajniki in tečajnice v spremstvu alpinistov in pripravnikov odpravili na uvodno turo. Uvodna tura za mnoge (ne pa za vse!) predstavlja prve korake v svet alpinizma in lahko rečemo, da nas tudi tokrat ni pustila ravnodušne.
Našo plezalno uverturo smo tako začeli na ljubeljskem platoju, od koder nas je pot vodila do Koče na »starem« Ljubelju. Pot je med tržiškim pogovornim tempom hitro minila in do prihoda do koče smo se že dodobra ogreli. Od koče smo nadaljevali po grebenu Ljubeljščice proti Vrhu Ljubeljščice (turnosmučarskim navdušencem bolj poznan kot Triangel).
Tu se je naša pot mestoma zares postavila v vertikalo. Pot čez Može nas namreč vodi po neoznačenem brezpotju, ki ga na določenih odsekih zaznamuje plezanje II.-III. stopnje. Po vzponu na prvega in drugega Moža nas čaka 10-15 m abzajl, ki zahteva alpinistično opremo. Na mestih za abzalj so urejeni štanti, ki precej olajšajo pripravo na spust. Nekateri od tečajnikov so se s tem manevrom srečali prvič, a ga pod vodstvom alpinistov in inštruktorjev opravili kar se da suvereno.
Po grebenu smo nadaljevali proti Palcu, naša skupina pa se je hitro razdelila na »našutane« spredaj in užitkarje zadaj. Na vrhu nas je pošteno napihalo zato časa za užitek in »instagramanje« ni bilo, kaj hitro smo se torej odpravili proti naslednji postaji, Zelenjaku.
Pri dostopu na Zelenjak smo se razdelili v dve skupini, del dostopnikov je dostop opravil po »normalki« z vzponom po jugozahodnem grebenu. Druga skupina je usekala kar »direkt« čez vstopni kaminček po skrotastih policah, po grapi in čez plato levo do vrha, kjer plezanje ne preseže II. Težavnostne stopnje. Ker vrh ni bil tako prepišen, smo ta postanek izkoristili za občudovanje razgledov na Vrtačo, Begunjščico ter preostanek Karavank.
Po spustu z Zelenjaka je sledil še vzpon na najvišjo točko ture, to je Vrtača, ki se s svojimi 2181 m.n.v. mogočno dviga nad dolino suhega ruševja. Njen jugovzhodni greben z vzponom čez Malo glavo nudi luštno poplezavanje z nekaj krušljivimi odseki (sploh v spodnjem delu), v zgornjem delu pa je vzpon ena sama uživancija. Kljub vsemu pa je potrebna zbranost, sploh pri iskanju pravih prehodov. Ko smo prišli na vrh, smo mislili le na eno stvar: kako čimbolj varno in čim hitreje sestopiti do Doma na Zelenici in težko pričakovane analize, zato nismo izgubljali časa in se podvizali s sestopom po markirani poti.
Do koče smo prisopihali nekateri bolj, drugi manj utrujeni. Ko smo poanalizirali turo, nas je čakal še krajši sestop do avtov, ki je bil glede na preostanek ture »šala mala«.
Ture seveda ne bi bilo mogoče izpeljati brez angažiranosti skupine inštruktorjev ter alpinistov, ki so na težjih odsekih tečajnikom vlili dobro mero zaupanja vase ter v opremo. Čestitke pa tudi tečajnikom, ki so turo uspešno opravili. Se vid’mo na ferajnu!
Še nekaj slik:
