S Tonetom sva se v petek zapeljala v slovensko dolino slapov, v Logarsko dolino. Dostopi so v večini kratki, sestopi peš po gozdu.
Ob jutranjih -14°C sva parkirala pri Hotelu Plesnik in se sprehodila dobrih 50 m do slapu Palenk. Ker se do slapa nisva niti ogrela, sva se morala v njem. Glede na to, da je to najbolj obiskan slap v dolini, sva bila v petek presenetljivo sama. Pravzaprav je slap sameval cel dan. Po luksuznem sestopu skozi gozd sva v avtu razmišljala kam naprej.
Odločila sva se za slap Raztočnik. Zapeljala sva se 500 m nižje, parkirala pri vlečnici in si zopet po nekaj 100 m nadela vso opremo. Po prvi pokončni sveči je sledil položnejši del do naslednjega skoka. Ko sva že mislila da je to zaključek in izstop sva ugledala še vršnji del. Desno deviške kaskade in levo nekoliko bolj pokončen del. Sestopila sva po gozdu.
Ker je bilo časa še dovolj, pa tudi zagrižena gorenjca se ne vozita tako daleč le za dva slapova, sva si izbrala še enega. Slap pod Sušico. Tako sva stopnjevala tudi težavnost, saj se je izkazal za najtežji zalogaj. Tukaj sva končno srečala ljudi. Pred nama je bila naveza, tako da sva dobre pol ure čakala na varen vstop in si čas krajšala s tekom na mestu, ob počepih in čudnih kretnjah. Slap je bil težji predvsem zaradi začetnega cca 50 m visokega skoka in krhkega ledu ter posledično letečih krožnikov. Zaključila sva pri mostu na planinski poti, čeprav je slap izgledal narejen tudi višje, vendar bi pri sestopu zagotovo potrebovala čelke, midva pa sva bila brez nahrbtnikov.
Dobro sva zabila dan.
