Vreme je kazalo da bo stabilno, zato se je bilo treba na hitro odločiti kam v malo višje hribe. Že nekaj časa me je mikalo pogledati Grossvenediger iz severa. Tam naj bi se skrival en lep greben, kjer težave sežejo tja do četrte stopnje. To naj bi bil najin prvi cilj.
Že vožnje do tja je kar nekaj več kot na južni konec, ki je nam že dobro poznan. Ko zaviješ iz glavne ceste v dolino in se asfaltna pot kar hitro konča, te čaka še nekaj lepega makedama do parkirišča Hofeldboden (1060m) še zelo nizko v dolini. Na tabli, ki oznanja smer pristopa do koče Kursingerhutte (2547m) piše kar 5 ur. Iz parkirišča sicer vozijo taksiji v zatrep doline (cca. 15km), kar pot skrajša na dobri dve uri (te pa tudi fino oberejo). Midva s Klaro se odločiva, da to opraviva kar s kolesi. Makedamska pot je vzdrževana in lepo zrihtana, je pa res, da sta prvi in zadnji del zelo v klanec, tako da sem kolo z kar težkim ruzakom v strme dele raje kar porival. S kolesom se da pripeljati do tovorne žičnice (1940m), od koder je do koče še urica in pol zopet v klanec. Koča je bila polna, kar je bilo za vikend pričakovano. Novega snega, ki je padel ob zadnji ohladitvi pa tudi obilo.
Zjutraj se odločiva, da vseeno poizkusiva po grebenu. Priplezava do prve glave v grebenu, in slediva predhodnike, že to da so bile sledi obrnjene navzdol mi ni bilo všeč. Na glavi se zaradi požledene skale in močnega vetra ter megle, ki se je začela sukati okoli naju odločiva, da bo v danih razmerah to pretvegano dejanje. Skupaj še z dvema fantoma iz Češke sestopimo nazaj na ledenik. Spotoma v malem Venedigerju (3468m) opaziva en lep koluarček, ki privede direktno na vrh in se odločiva, da ga preplezava. Razmere solidne, naklonina nekje do 55, na vrhu mogoče 60°. V megli komaj najdeva iz vrha proti sedlu, kjer ujameva gaz normalnega pristopa. Nadaljujeva še na vrh G. Venedigerja (3674m), kjer je prava gneča. Sledi še sestop in prehitevanje neskončnih navez, ki se lomijo po gazi navzdol do koče in naprej do najinih koles v dolini. Sledil je za mene najhujši del dneva, spust v dolino do avta. Tako sem “bremzal” da me je v roke navilo.
Popoldan sva se premaknila nazaj na južno stran glavnega grebena Visokih Tur, pod Grossglockner. Ta je bil ravno tako ves zasnežen, tako da sva tudi tu opustila misel na Studelgrad. Na parkirišču (1920m), ki je po novem plačljiv, v avtu prespiva in zjutraj ob četrti štartava. Do malega Glocknerja )3790m) sva rabila cca. 4 ure, tam pa sva od osvojitve vrha odstopila zaradi nepopisne gneče in zmede okrog škrbine Palavicini, kjer so plezali z derezami en čez drugega in zapletali štrike. Bilo bi naprimer veliko bolje, če bi recimo Hrvatom prepovedali da lazjo tod okoli. Tako sva nekaj deset metrov pod vrhom sedela nekaj časa in občudovala ta nesmisel. Preden se je zadeva obrnila in šla navzdol, sva jo popihala v dolino in naprej proti domu.
Ni se izšlo vse po načrtih, sva pa opravila dve odlični turi v skoraj pravih zimskih razmerah.
Zapisal: Milan Meglič
