Visoko na jasnem modrem nebu so blejale ovčke. Nad gozdno mejo so, za redkimi šopi trav v svojih bivališčih, svizci zvijali …
Bližje nebu, bližje skali sva tudi midva. Čisto sama, če ne omenim Lublančanov in Goričanov, s katerim sva skupaj abzajlala po smeri. Nad hribom je bdel velik oblak v obliki cepelina, poznan letnik in model, moderne ajriš blu barve. Skrbel je za primerno vlago, temperaturo in senco.
Ssssss poti, je rekel modras na sestopu. Zvočno sem opremil svoj skok, pospremljen s sočnimi kletvicami. Uuuuuu, kako je lep, je za mano navdušena Špela.
Tako to gre.