Na lep nedeljski dan sva z Andrejem (AO Rašica) lezla smeri v Begunjščici. Za razliko od Centralca, Šentanca in ostalih popularnih grap, tukaj ni bilo prav veliko obiska.
Zaradi spoštovanja ukrepov sva bila na Ljubelju šele nekaj pred sedmo, pakirišče je bilo že kar lepo polno. Na parkingu srečava Barbi, ki je z družbo korakala proti Vrtači. Jutro je bilo presenetljivo hladno in prav lepo je bilo občutiti mraz v obraz. Pri “srednji postaji” srečava še Uršo, ki se je odpravljala pod Begunjsko vrtačo, kjer je čakal Jernej.
Pod Direktno smerjo se ustaviva točno ob 8h, presenetilo naju je, da sva bila sama, tudi nobenih sledi ni bilo na vstopu. Spodnji del ni ravno obetal, a to se je hitro spremenilo. Iz metra v meter so bile razmere boljše, užitkarske. Malo se sicer vlečeva, saj je minilo kar nekaj časa od zadnje ture, a vseeno sva kmalu pod vrhom Begunjščice kjer že prav toplo greje sonce.
Na vrhu se zadrživa nekaj minut, nato pa mimo neprekinjene kolone pohodnikov sestopiva po Centralcu. Spet zavijeva levo pod smeri, v planu sva imela Rožičevo. Na vstopu sva videla, da je pod skokom naveza, ki pravkar ureja štant, zato se odločiva, da greva raje v Zeleniško.
V smeri sta dva skoka, razmere pa super, tako da ne predstavljata problema. Hitro sva čez in hitiva na sončno stran grebena. Pod stolpom na izstopu si privoščiva nekaj minut pavze, uživava v razgledih, tišini in vročem soncu.
Sestopiva po grebenu, ki je mestoma smotano napihan. Je tudi nekaj manjših opasti. To nama vzame kar nekaj časa. Po grapi v SZ grebenu sva en, dva, tri za bajto na Zelenici. Spet se pridruživa Barbi, ki pridno nabira barvo, sonce žge.
Razmere so sicer spremenljive, a zelo dobre, če že ne vrhunske.
Obe smeri sva posolirala, opremo pa dodobra preluftala oz. peljala na sprehod.
Plezala Puki in Bager.
