Po nešteto vrhunskih smučarskih dneh in ogromnih količinah snega, smo vsi po tihem upali, da bo drugi del »zime« rezerviran za plezanje po dobro zalitih grapah, dobro narejenih slapovih, skratka v dobrih razmerah. Tega vsaj za enkrat na žalost ni na obzorju, nikjer. Morda smo pa samo preveč neučakani, na dnevni bazi smo večinoma »zaprti« v svojih hišicah, zato bi se radi zdivjali vsaj za konec tedna oziroma takoj, ko je to mogoče. Lahko smo veseli, da imamo hribe in vsaj tam živimo pravo življenje in odmislimo vsakodnevne norosti, ki nas dušijo že mesece.
Po klavrnem začetku sezone – Sinjem slapu oz. Sinji grapi pred 14 dnevi, tokrat računava na boljše razmere. Že v torek sva se okvirno zmenila – greva v Tamar. Potem sicer preostanek tedna trepetala zaradi vremena, a na koncu vseeno uspela uresničiti zadani cilj. Kljub temu, da sta dan pred nama Slavc in Knedl lezla enako, je bil seveda najin dan oz. doživetje malce drugačno.
Mimo bajte v Tamarju hodiva ravno ko prvi sončni žarki v kričeče oranžno obarvajo streho Jalovca. Pod slapovi sva ob 8h in navkljub nekaj avtom na parkingu v Planici sva tam prva. Odločiva se za Centralni slap, ker je tako kot je že Slavc omenil, edini, ki že na pogled obeta solidne razmere. Med napravljanjem se nama pridruži še naveza, odločita se za Rariteto, desno od centralca. Kot že ime smeri namiguje, je zelo redko narejena. Tudi danes izgleda bolj rahitično.
Midva se osredotočiva na svoje in Beno že rije na vstopu, kmalu pa sneg zamenjuje vse bolj pokončen in relativno kvaliteten led. Nad zaveso poštanta, malo pa navija, glede na to, da je prvi to sezono. Nekje pod najtežjim delom pa čuden zvok, nemir med plezalci, ki so se nabrali pod slapovi. Beno, višje nad mano ima še boljši pogled in za trenutek oko ujame plezalca, ki je v sosedni Rariteti plezal kot prvi. Visoko nad tlemi mu je odneslo noge, zadnji vijak pa precej daleč spodaj, za las se je izognil padcu v »podn«. Na srečo se je vse dobro končalo, kljub 40 metrskem padcu vidiva da hodi in ne deluje poškodovan. Rahlo neprijeten občutek, če tudi si samo opazovalec.
Midva nadaljujeva kot planirano, nad prvim štantom je še kar nekaj snega, ki ga vsega fašem jaz. Malo kasneje naju prehiti še ena naveza, tako, da dobivam dvojno porcijo, na srečo ni nobenega mraza. Drugi cug si popestrim kar sam, ko ugotovim, da moje dereze nekam precej drsijo po ledu. Čeprav so bile trdno pričvrščene, so se nekako snele in obvisele na paščku, kar nekaj metrov sem se pomatral samo z eno, nato pa si jo nadel nazaj pri prvem vijaku. Kmalu je bilo vedno več snega, vse bolj podobno grapi nepredelanega snega in vedno manj slapu. Sestopiva desno po poti in se vrneva pod slapove, ravno ko sosednja naveza abzajla po smeri in skuša pobrati opremo, ki je ostala v ledu ob padcu – cepina in vijaki.
Ob vračanju, tik pod slapovi srečava še našo Barbi, ki je tokrat bila samo v vlogi navijačice Sebi in Jerotu (AO Rašica). Mimo bajte pičiva proti Planici, ko med vsemi možnimi emonskimi parfumi in bleščečimi bundicami zagledava še popoldansko tržiško navezo – Majo in Janeza, ki se prav tako odpravljata v enega od slapov. Lepo vas je bilo videti po dolgem času!
Razmere so slabe, niso pa grozne. Mraza nobenega, pravzaprav je bilo toplo. Nekaj metrov uživancije pa je vseeno bilo. Smer sva zlezla v treh cugih.
Plezala Beno in Puki (in Bernie Sanders)
