Z stena Mangarta… je padla

Da je tam vmes še fraj za eno smer sem opazil na Primorskih stenah, iz fotografije je izgledalo preplezljivo, treba je bilo le še zlest.

Pa sva šla tega četrtkovega jutra z Gregorjem (AO NM) to vsaj pogledat. Izpod stene je vstop izgedal res kilav- plata, tako da sva že skoraj scagala. Naslednja ideja je bila, da bom to že nekako potehničaril, na koncu pa sva zug oba zlezla na frej… v plati je bilo vse polno super šalc! Smer je sproti odkrivala svoje čare, ki jih ni manjkalo vse do vrha. Sistemi zajed, poči, plošč, vse v super skali, vse po planu in vse po predhodno zamišljeni liniji, dokler pred vrhom ne trofiva v največjo streho. No dobra skala je izginila, izgledalo je precej neužitno, tako da sva smer izpeljala po krajši polici desno na rampo (stik s parimi drugimi semermi) in naprej do zavarovane poti.

Če je vse prav, sva preplezala nekaj prvenstvenega (razen če sva povozila 2 neznani smeri Slavca Svetičiča, ki jih je menda preplezal v tej steni).

Tam nekje sredi stene gledava ovce na melišču. Pa se sliši OVCA, OVCA! Ta črna je moja! …moje je pa ta šekasta, k je mulatka! Dj Klančar no, ne more bit to mulatka. …kaj ne, a si že kdaj vidu ovco čokoladne barve…

Od tu ime smeri; Črna ovca, ocena: VI- / IV-V, 350 m, 8 ur nabijanja klinov in boja z zajedami, plezala: Miha Zupan in Gregor Klančar. Smer je pa lepa!

Previous Post

Tu pa tam

Next Post

Čopov steber tretjič

Dodaj odgovor