Preskočil bom suprlative o lepem dnevu, obvezne prilastke o turah za ogrevanje spomladi in non plus ultra nasvete za ponavljalce. Rajši gremo kar plezat.
Z nekaj truda sva z Janezom (Ambrož) končno našla čas in se spet navezala na vrv. Da sva se privadila na skupno sobivanje na štriku, sva šla prej še malo trenirat v Dovžanko. Zgodaj ali ne zgodaj ni bilo vprašanje. V hribe se gre zgodaj, tako da sva ob 8h že plezala v prvem raztežaju. Prehodi so logični, skala dobra, varovanja za najino formo ravno prav. Nekaj zanimivih prečk je popestrilo plezanje, direkni izstop sva tudi zmogla v etičnem stilu in po dobrih treh urah priplezala na rob.
Pogled nazaj na dolino Bistrice pomirja, pogled proti Skuti in Štruci vznemirja. Če ne bi bilo snega, Janez, bi šla lahko še eno? A veš, tisto, od Jodlarjev v Štrucine plate? Če ne danes, pa naslednjič. Sestopiva po Virensu, nad glavama dveh plezalcev, mimogrede sva na vstopu. Sledil je najlepši del ture. Nekaj minut ležanja v travi, možgani na off, toplo sonce, načrti za prihodnost. Malo se še provocirava, če ne bi šla še Rumene, ker je zgodaj in energije cel kup. Pa je že v senci in par mokrih madežev v smeri, tako da spet samo čvekava in sestopiva v dolino.
Za zaključek sva se še hidrirala pri Jurju, na lokaciji B, kjer je bilo manj Emoncev kot pri izviru Bistrice. Najbolj pameten zaključek je bil wish list smeri, ki jih bova letos še splezala. Samo tri so, če nama uspe, bo to čisto v redu. To je zgodba nekega povprečnega četrtka, za Janeza “Zupan” že četrtič, zame verjetno prvič, ker mi je spomin obledel in zapiski orumeneli.
Slavc
