Že nekaj časa sem si želel pogledati v Lienške Dolomite, ki niso tako priljubljeni kot italijanski, so pa bližje. In niso razočarali: vse smeri sva plezala v dobri skali, z dobrimi možnostmi varovanja in v prečudovitem ambientu.
Ker je imel Jaka nočno, se iz Ljubljane proti koči Dolomitenhütte odpeljeva dokaj pozno, ob 7.30. Na srečo so zapornice dvignjene, tako da prihraniva pri cestnini. Pred kočo parkirava okrog desetih in se zapodiva v hrib do koče Karlsbader Hütte, kjer pustiva del robe, spijeva kavo in se nameniva proti smeri Südkamin (V, 120 m) v Laserzwandu. Na poti proti Laserzwandu pri spominski plošči zavijeva navzdol po sitni rampi do njenega konca, kjer je sidrišče na dveh zarjavelih klinih.
Vstopni raztežaj je previsna zajeda, v kateri se da kar dobro varovati. Vendar se previsi vrstijo drug za drugim in ne dovolijo pravega počitka. Izplezam na greben, kjer se vpnem v klin in nadaljujem navzgor. Na srečo so me previsi kar izpili, zato se vrnem do klina, da bi malo počil. Takrat opazim, da so tam pravzaprav trije klini, in naredim štant. Ko Jaka pride do mene, ugotovi, da je treba desno po prečki do kamina. To naju reši blodenja po širokem grebenu. Po prečki spet zarinem v kamin. Ta ima dobre oprimke in stope, vendar ves čas rahlo visi, tako da me kar pije. Tik pred izstopom spet štantam, Jaki pa ostane najlepši del vršnega grebena in že sva na planinski poti.
 |
 |
Težavnost smeri naju kar preseneti, saj oba izstopiva utrujena. Tehnična težavnost sicer nikjer ne preseže navedene ocene, vendar stalna previsnost ne dopušča pravega počitka, zato se smer zdi težja. Za naslednji dan tako nekoliko znižava pričakovanja in namesto smeri Nordpfeiler (VI, 500 m) izbereva sosednjo Klaus-Waldner-Gedenkweg (IV+, 370 m).
Noč je dokaj hladna, saj piha mrzel severnik. Koča ima še okna iz nekih drugih časov, tako da piha kar skoznje. Zjutraj pojeva zajtrk in se zapodiva naravnost v hrib za kočo. Ko prispeva do križa, si ogledujeva vrh in skico, pa nekaj ne štima. Na skici je vrh okrogel, pred nama pa se dviga vrh s tremi špicami. Ugotoviva, da sva se namenila proti Teplitzer Spitze, Simonskopf pa je za njim. Tako se spustiva nazaj do koče in se čez sedlo nameniva proti Simonskopfu in vstopu v smer.
 |
 |
Smer se začne na rampi, ki postaja vse bolj izpostavljena, zato zabijem dva klina in naredim sidrišče. Naveževa se in Jaka že hiti naprej. Hladno je, smer pa je na senčni strani in ves dan brez sonca, zato začne plezati kar v čevljih in z rokavicami na rokah. Pod previsom štanta, tako da moram jaz spet v previs. Preobujem se v plezalke in snamem rokavice. Na srečo naredim samo dva giba in že sem čez. Tu je že naslednji štant, vendar ga kar izpustim in nadaljujem po kaminu ter nato čez plošče na veliko gruščnato polico. Iščem štant, nakar desno pod sabo v ploščah opazim rdeče gurtne za varovanje, kakšnih 15 m desno na polici pa tudi štant. Od tu naprej slediva rdečim gurtnam, občasno tudi rdečim pikam, ki označujejo smer. Tu in tam se pojavijo še rdeče puščice, ki lahko zavedejo. Ena me namesto čez sedelce, kjer je tudi gurtna za štant, usmeri na greben. Tako poplezam še kakšen meter višje, na sonce, kjer se končno lahko malo ogrejem. Jaka prestopi sedelce in že se lahko razveževa. Zadnja dva raztežaja solirava. Vrh naju nagradi s prečudovitimi razgledi vse do zasneženega Grossvenedigerja in toplim soncem, na katerem se končno zares ogrejeva. Sestop je udoben in vodi čez dva krajša zavarovana odseka mimo vstopa v smer.
Klaus-Waldner-Gedenkweg je res uživaška smer, vendar jo priporočava v toplejšem vremenu. Mraz tokrat botruje spremembi načrtov: namesto v severno steno Gamskopfa se odpraviva v južno steno Roter Turma, v smer Südrampe (V, 150 m).
Z zahodne strani je vstopna rampa dobro vidna, vendar naj bi po skici vstopila naravnost navzgor po kaminu. Prvi zarine Jaka in se po desetih metrih vrne, ker je pretežko, obljubljenih klinov ali svedrovcev pa ni nikjer. Poskusim še jaz: po levem kaminu, nato po razu, a nikjer se ne počutim dovolj močnega. Povrhu me v mrzlem kaminu še zanohta, zato se tudi jaz vrnem. Oba se postaviva na sonce, da se ogrejeva. V resnici se nama ne da več in skoraj se že odločiva, da greva kar domov.
Jaka nato vseeno predlaga, da poskusiva po rampi, in z lahkoto pride do prvega sidrišča. Opaziva, da so tam kar tri sidrišča za različne smeri. V kaminu, po katerem naj bi štartala, pa vijaki, po dva skupaj, brez ploščic?
Nadaljujem čez balvan, spet v previs. Kar nekaj časa tipam po strehi, preden najdem oprimke, s katerimi se potegnem čez. Naprej po rampi pa samo vriskam od veselja: čvrsta skala, nekaj svedrovcev in veliko možnosti za varovanje. Jako v naslednjem raztežaju čaka še lepši kamin. Zadnji raztežaj vodi po grebenu z izredno lepo razčlenjeno, ostro skalo. Ves krvav, a nasmejan do ušes izplezam iz smeri. Smer se zdi kar prekratka, človek bi po tako lepi skali še kar plezal.
Sledita sestop skozi žleb (II–III) in krajši abzajl, pa sva že pri vstopu v smer. Spustiva se še do koče, pobereva preostale stvari in se odpraviva proti avtomobilu ter nato domov.
 |
 |
Zaradi čudovitega ambienta in odlične skale se v Lienške Dolomite zagotovo še vrneva. Smeri je ostalo še dovolj, volje za plezanje v takem svetu pa tudi ne manjka.
