V SPOMIN

MATJAŽ IVNIK

12.3.1962 – 10.7.2022

Kar nekaj iz »nekoliko starejših generacij« tržiških in drugih alpinistov ima z Matjažem oziroma zaradi njega veliko izjemnih, lepih, včasih tudi težkih in nenavadnih doživetij, ki so na različne načine obogatila naša življenja. Med temeljnimi lastnostmi soplezalcev in prijateljev so medsebojno razumevanje, spoštovanje, naklonjenost in zaupanje. Vse to je Matjaž imel. Bil je srčen človek, poseben v marsikaterem pogledu.

V poznih sedemdesetih in osemdesetih, občasno tudi kasneje, je bil med najboljšimi tržiškimi plezalci in alpinisti. V tistem obdobju je bil AO Tržič med najmočnejšimi alpinističnimi kolektivi v takratni Jugoslaviji. Plezali smo najzahtevnejše smeri doma in v tujini, dvigali meje prostega plezanja, sodelovali na himalajskih in drugih odpravah. Bili smo stalni člani takratnih neuradnih državnih alpinističnih reprezentanc – himalajskih odprav. Tako je bila na primer na legendarni Jugoslovanski alpinistično himalajski odpravi v južno steno Lotseja skoraj četrtina članov iz AO Tržič (Filip Bence, Borut Bergant, Slavko Frantar, Željko Perko in jaz).

Seznam Matjaževih vzponov je dolg in bogat. Najin prvi skupni vzpon je bila storžiška klasika Matevžev steber, ko mu je bilo komaj 14 let, jaz pa sem jih imel 16. Ko sem videl njegovo nadarjenost in zagnanost, sem ga hitro posvojil, odlično sva se ujela, postala prijatelja in v naslednjem desetletju skupaj preplezala številne proste (tudi prve) ponovitve, prvenstvene, prve zimske itd. Leta 1978 sva bila npr. najmlajša naveza v Sfingi (smer Obraz), Matjaž s 16 leti sploh najmlajši. Kmalu zatem sva splezala najino najnevarnejšo prvenstveno smer, ki je še danes brez ponovitve – Škrlatni steber v Zelenjaku na avstrijski strani Karavank nad dolino Poden. Ključni raztežaj sva ocenila s VI A3+, čeprav bi bila prava ocena A5 ali več (stojišče brez klina, skala skrajno krušljiva, varovanje nikakršno). Če bi jaz takrat padel, bi v vznožje stene poletela oba. Dva tedna po vzponu je znaten del ključnega raztežaja izginil v ogromnem podoru…

Naslednje leto sva 17 in 19 letna »mulca« v Paklenici preplezala več prvenstvenih smeri, med njimi tudi Albatrosa in El Condor pasa. Sledila je takrat najtežja prvenstvena smer v Tulovih gredah Pelikan. Istega leta sva v okviru izmenjave z American Alpine Clubom gostila ameriško navezo, s katero smo postavljali nove mejnike prostega plezanja v Dovžanovi soteski in v stenah Julijcev in Kamniških. Že samo o najinih gorskih in drugih skupnih doživetjih bi lahko napisal debelo, zanimivo knjigo.

Matjaž je bil zaupanja vreden soplezalec, zavedal se je in spoštoval svoje vsakokratne meje. Ko sva se na primer mladca lotila v enem zamahu preplezati vse smeri v Storžiču, kar pred tem ni uspelo še nikomur, in nama je tretjega dne manjkala le še ena, je na vrhu Zahodne stene Storžiča, na začetku hude nevihte, modro odnehal in sestopil po Žrelu, jaz pa sem ob prasketanju statične elektrike in hitro bližajočem se grmenju »moral« še teči po grebenu do vrha in tik pod njim vedriti, medtem ko so okoli mene sekale strele, da sem potem lahko sestopil po zadnji manjkajoči smeri, debelo zasuti s sodro. In še mnogo podobnih zgodb sva imela.

Leteti z zmajem je začel pred menoj in kot prijatelj je takoj, ko sem se odločil, da bom tudi sam poskusil, postal moj »inštruktor«, čeprav je bil še začetnik. Temu primerno se je moj prvi daljši polet z ilegalno »izposojenim« zmajem, januarja pri minus desetih stopinjah, končal na vrhu drevesa pri vasi Gozd pod Kriško goro. Je pa prizadevno sodeloval pri mojem samoreševanju z vrha oreha,  saj v takih primerih seveda nismo klicali GRS.

Čeprav so se najine alpinistične poti v kasnejših letih pretežno razšle, sva ostala prijatelja. Mene je prevzela predvsem Himalaja, Matjaža pa poleg plezanja in potapljanja še marsikaj drugega. Ohranjala sva stik, občasno tudi kaj splezala, npr. Albatrosa 31 let po najinem prvem vzponu. Matjaž je poleg domačih gora večkrat obiskal tudi tuje z različnimi soplezalci. Uspešno se je na primer soočil z El Capitanom (smer Zodiac), več zahtevnih smeri je preplezal v Dolomitih, plezal je tudi v Karakorumu in še marsikje. V njegovih dnevnikih je zapisano še marsikaj od tega, kar je preplezal in doživel. Dobro je tudi vedel in izkusil, tako kot njegovi najbližji, da prelestni vrhovi, varne planote in tesnobne temačne soteske niso samo v gorah, ampak povsod v življenju.

Zadnja leta sva pretežno obujala bogate spomine in kovala nove, letom in zdravju primerne načrte. Z velikim veseljem je spremljal moje ture, polete in BASE skoke, kot bi jih opravila skupaj. Na nek način sva pravzaprav jih. Še preden sva uspela uresničiti letošnjo željo, da bi ponovno splezala katero od svojih prvenstvenih smeri v čudoviti skali Velebita, je vmes nepreklicno posegla nenadna, huda bolezen. Volja, motivacija, vztrajnost, podpora najbližjih in vse drugo, kar lahko pomaga v vrhunskem alpinizmu, v borbi s posledicami bolezni ni bilo dovolj. Po dolgih, napornih mesecih se je tiho poslovil.

Alpinizem je lahko eden od temeljev prijateljstva, ki presega skupno raziskovanje prepadov in višin.

ZAPISAL

Iztok Tomazin

Previous Post

Vršič

Next Post

VEŽICA SZ STENA

1 thoughts on “V SPOMIN

Dodaj odgovor