Pilastro Zanzara, Barbara, V+, VI, 300 m
Pian della Paia, Via dello Spigolo, V+, VI A0, 350 m
Due Laghi, Lo Spigolo Nascosto, III, IV+, 250 m
Monte Casale, Via Della Parrocchia, IV+,V/ IV, 1400 m
Glede na to, da sva bila med Velikonočnimi prazniki zares navdušena nad Arcom, sva sem med prvomajskimi prazniki vrnila.
V torek po službi sva se napakirala in jo mahnila do že znanega parkirišča v bližini kampov ob Jezeru.
Jutra tam so počasna, mudi se ne prav preveč, kar nama odgovarja, kajti noben od naju ni prav jutranji, ko se je treba spravit od mize in kavice.
Pilastro Zanzara, Barbara, V+,VI, 350 m
Planov nisva imela, sva se pa že zadnjič spogledovala s smerjo Barbara, to morva it. Parkirala sva se na dostopu, pred kampom Arco, še enkrat vzela v roke vodniček in zasledila pomembno informacijo, da je smer zaradi velikega obiska (spodnji del je dostop do kar nekaj drugih smeri), precej zlizana. Pa sva si mislila, da verjetno tako hudo pa tud ne more biti. No, bilo je, zlizana Barbara. Verjetno tudi zato, ker je res malo dostopa. Mene je v spodnjih parih raztežajih tako sprala, da sva nekje na polovici zaključila z njo. Dovolj sem imela vlečenja po gladkih platah, gladkem kaminu ter za zaključek težki prečki, katera me je odvrnila od nadaljevanja (obožujem prečke :)). Sem mislila, da smo Barbare bolj prijazne 🙂
Zvečer smo se dobili z Janezom in Majo, da smo opravili s tekočo analizo in razdelali sinonim za zlizanost. Pregledali vodničke in si izbrali vsak svojo smer za naslednji dan.
Pian della Paia, Via dello Spigolo, V+, VI A0, 350 m
Izbrala sva smer Vegetable, vendar sva se na dostopu premislila, ker sva videla na skali omenjeno smer Spigolo, krajši dostop :), na googlu našla neko skico, nekaj opisa, ker se res nisva pripravila nanjo in zavila proti njej, bova raziskovala.
Vstop v smer sva hitro našla, kot tudi vstopno zajedo, ki je zelo lepa, samo ker je začetna, sva se oba kar malo tresla v tisti petici. Potem pa je zalaufalo, smer ponuja čudovite plate, razčlenjene z malimi pokicami in luknjicami, nekaj manjših previsov, eno slabo plato, ker je namesto pok gurtna na drevesu, pa še do nje se ti kolena precej tresejo. Težji del vmes je opremljen z dvema gurtnama, ki prideta kar prav na tistem delu, kajti skala je malo bolj gladka, kot na ostalih delih. Skratka, smer je zanimiva, nama je bila všeč, naplezala sva se.
Laghi, Lo Spigolo Nascosto, III, IV+, 250 m
Zato sva se odločila, da naslednji dan izbereva res nekaj lahkega, kjer bova uživala, no smer, ki sva jo izbrala, je bila na koncu lažja, kot so bile ocene v vodničku, tako da sva na hitro letela čez tiste Pakleniške radiatorje, smer za uživat, da si malo pretegneš noge. Detajl smeri je bil dostop, katerega sva tokrat zgrešila in pa sestop se je blazno vlekel.
Pica tajm, v Arcu in plan za naslednji dan.
Monte Casale, Via Della Parrocchia, IV+,V/ IV, 1400 m
Spat se je šlo zgodaj, ker sva imela željo splezat na vrh Monte Casale, 1400 m dolga obskurna smer, ki se nekje na polovici združi s ferato, ja, dejansko so čez smer navrtali ferato. Itak sem imela tihi dogovor sama s seboj, da bova šla po ferati samo še dol, ne gor. Hehe. Dostop do smeri nama vzame cca 1,5 h, se naveževa in začneva. Smer ni težka, je pa psihično naporna, neverjetno podrta glede na tamkajšnjo skalo drugje. Tako, da sva jo plezala po mačje, vsak kamen 7x prerukaš, pa še te kakšen preseneti. V smeri najdeš nekaj klinov, ki te vodijo navzgor, kajti smer je res raziskovala, se precej nadelaš z iskanjem prehodov. Po napornem psihičnem plezanju zagledava rdeče pike, wiuuu, na ferati sva, no itak ni šlo skozi, da greva dol, ampak me goni navzgor. Ko prispeš do ferate smer postane lažja in manj krušljiva, tako da se lahko odločiš za soliranje ob ferati ali pa pač za ferato. Ferati ni videti konca, po 7,5 h le stojiva na ogromnem travniku, vrh Monte Casale. Kar ne moreš verjeti, kako strma gora na eni strani in kako udoben sprehod na drugi strani. Izbirava sestop, malce je začelo kapljati. Odločiva se za tistega, ki je pol ure krajši in prideva na ferato speljano po strmem gozdu. No, vsaj 1400 višincev hitro premagava, slabi dve urci pa sva na motocross progi, kjer naju Janez in Maja pobereta in peljeta do najinega izhodišča. To je bil res najhitrejši sestop pa še poklopilo se nam je s prevozom. Hvala vama 🙂
Zadnji dan čas za počitek, obisk kolegov iz Čao, sprehod po mestu Arco, ko želiš zapravljati in ugotoviš, da se čez 5 minut zaprejo vse trgovine :), tako da obupava in jo mahneva proti domu.
Arco je res lep. Tokrat še lepši, ker je bilo precej manj gneče kot med velikonočnimi prazniki.
Do naslednjič.
Plezala sva:
Seba Hamberger, AO Rašica
Barbara Medved, AO Tržič
