Arco

Glede na to, da sva oba prvič v Arcu in nimava občutka kako zelo težke znajo biti smeri, se odločiva za eno lažjih med težkimi. No, kasneje ugotoviva, da dejansko lažjih skoraj ni. Pa greva pogledat. Približno urco dostopa in že stojiva pod smerjo. Spodnja dva raztežaja sta lahka, ravno prav, da se malo ogreješ. Naslednji raztežaj me je kar namatral, malo sem se nerodno postavljala, ja, že kar nekaj časa nisem plezala v skali. Kar hitro prideva do mesta, kjer nad seboj uzreva lušten previs. Ni me skrbelo, ker je pripravljen na tehniko, hehe, nekaj zame. Dve gurtni, to je to, čez se bom pa že zvlekla. In res je bilo tako, do previsa, je krasna plezarija, čez previs greš pač v stilu spidermana, samo mal bolj počasi 😀 in že si mimo.

Totalno sem navdušena nad pokami, ki jih nudi ta smer, nogi v eno steno, roki v drugo, počutila sem se, kot da obvladam plezanje granitnih pok. Zadovoljna do konca, Sledil je še nek manjši, krasen previs, levo za ovinek, in po lažjem raztežaju do konca smeri. Bellissima, priporočam zelo *****

Drugi dan sem si želela nekaj lažjega, da se malo spočijem, kajti to so le prve skalne smeri letos, pa še skrb za mojo ramo je bila prisotna.

O tej smeri ne bi govorila kaj dosti, začutila sem, da mi ta stil smeri ne odgovarja, smer ni težka, iskreno povedano, pa nisem mogla vstopit v 5b raztežaj, zlizan vstop, sreča zame, da je bila navrtana zelo na blizu, tako da sem šla gladko po dveh kompletih mimo tega dela. Višje smer celo postane lepša, v celoti pa naju ne prepriča. No, vsaj gneče nisva imela, kajti opaziti je bilo precejšnje grozdenje po štantih v lažjih smereh, kjer ni bilo veliko dostopa, do te smeri pa je bilo treba hodit eno uro, kar pa je za Arco že precej veliko.

To je pa sladkorček, ki sva ga izbrala za zadnji dan. Dostopa do smeri ena ura, potem pa ponovno nek čuden vstop v smer, nakar pa so sledili čudoviti raztežaji, raziskovanje stene in divjina, ki je bila tokrat samo najina. Čudovite zajede, plate, od enega do drugega raztežaja uživaš. Smer ima v smeri kar nekaj klinov, zanimiv je pa predzadnji raztežaj, v katerem pa ni varovanja, drugače čudovita zajeda, če jo plezaš kot drugi. Sva bila pa oba vesela, da sva imela pri sebi večja metulja C3 in C2. Edino varovanje na tem delu, za ostalo poskrbi glava. Zadnji raztežaj je malenkost krušljiv, ampak se mi zdi, da smo Slovenci kar navajeni vsako skalo prej malo prerukat in potolči. :). Smer nama je pustila nasmeh na obrazu, plezaš ves čas, prehodi so čudoviti. Sestop je malenkost daljši, ampak enostaven. Pač hodiš 🙂

Arco vidim je res raj za plezanje, vedno sem mislila, da se tukaj več ali manj športno pleza, ampak temu ni tako, ima krasne večraztežanje smeri, samo še malo bolj  se bo treba vplezati. Ker izbire je pa precej več v smereh z detajli od VI dalje. Veliko lepega še čaka tam.

Hvala AO Rašica za super družbo in organizacijo. Naslednjič združimo moči s Tržičani.