Končno sva z Davidom ujela poletju primeren vikend in se podala v mračno Travniško ostenje.
Ob pol šestih zjutraj začneva s pristopom z Vršiča. Čez Sleme in Gamsove riže sva v dveh urah pod vstopom. Prvi del, do gredine pred prečko, še splezava nenavezana, nato pa se začne zares. Plezanje je resno, glava rabi kakšno minuto, da se navadi na mestoma dvomljivo varovanje in skalo, ki ni nujno vedno najbolj zanesljiva. Kamin, Vilice, orlovska stojišča, “obžalovanja vredna lepotna napaka po Miheliču” in že sva na rampi. Izbereva originalni izstop po kaminih ter višje po globoki grapi, ki mestoma zahteva še nekaj zbranosti. Na greben Travnika priplezava v zgodnjem popoldnevu. Prečiva še Mojstrovke in sestopiva na Vršič. Za celotno turo sva potrebovala dobrih 11 ur.
Dan kasneje se s kolegi iz odseka pogovarjamo o kladivih. Skoraj spregledan kos opreme, pa vendar še vedno nepogrešljiv del opreme za naše alpske stene. Sklep po koreniti rehidraciji je bil, da je kline treba zabijati, ne božati. Torej nekaj gramov gor ali dol ne igra vloge, važna je tehnika. Tudi v Ašenbrenerju so frendi počivali v nahrbtiku, kladivo pa je delalo na polno.
Smer Ašenbrener sva 20.7.2019 plezala David Rogelj in Slavc Rožič
