25.6. smo se spokal u Bele vode. Oh, pr dostopu mi je kr nekajkrat vzelo sapo. Zlo zlo je lepo, pa zlo zlo je blizu. Tko da vsem k vam dišijo petke u hribih, ker težjih mislm da ni, al pa en sproščen dan, priporočam. Je blo pa meni pr smereh mal smotan to, ker so mal čudni sestopi, tko da si ne oddahnt na vrhu in obdržat koncentracijo do podna. Za vikende je mal dren, če bo pa kdo kj hodil, naj pa prosim pozdravi gamsjo družino, ki se predrzno pase poleg bivaka in se tko, bl mal briga kva počnejo čudni osebki s čudno opremo notr u stenah.
Plan je biu plezat dva dni. No, prvi dan v (soboto) sva z Janom plezala:
Mala lojtrca, Ive-piemontese IV-250 m
Luštna plezarija in kr solidno opremljena smer. Večino klinov na varovališčih je bila najdena, pa tudi zanesljivo so delovali. Za nama je bila še ena naveza. Orientacija nama je kr služila do vrha…pol pa ne več tok. Uni dve buči za nama pa tut: približno ista zgodba. Sestop smo iskal in sestopal 4 ure, plezali smo pomoje kšne dve. No, vsaka šola nekaj stane.
Naslednji dan je kazal, da bo vreme bolj slabo. Ker smo hitri kot želve v smeri, smo se odločil za sestop v dolino in izlet v Trento, kjer smo se spravili na balvane in je blo tut luštno.
Barbi Č.
Bivak Gorizia.
Žeja na dostopu.
…družba.
Ta zadna slikca smo z osličkom Rajcem k ga redno henga z bolderaši 🙂
