Ura navije začetek. Ob 15h hodimo proti planini Šija. Prvi je Slavc, za njim pa četica tečajnikov, vsak s svojim križem na hrbtu. Bili smo kot polžki, ki nosijo svoje hišice. Jasna, Marina, Ajda, Andrej, Anže, jaz, kmalu pride tudi Luka.
Po prvem učnem delu na Šiji, smo v hiški GRS zakurili peč. Za naše zanamce. Ekipi se je pridružil še Janez in ob 19h smo se odpravili na Kladivo. Tam gor, na vrhu črne obrobe med zemljo in nebom, je stala tišina. Kmalu tudi mi, ob 20.00.
Z vrha Kladiva se spustimo na greben in si uredimo bivake. Predno se dan spremeni v preteklik, oddrdramo še nekaj vicev in ostala sem sama. Kmalu se mi je pridružila luna. Opazovala sem jo s prsti, prepletenimi z mrazom. Izgledala je kot popačena slika čez umazana okna. Ker nisem imela očal. Je bil pa zato ples vetra toliko bolj izostren. Kaj si je moral misliti o nas, kdo so tej naključni mimoidoči »bedaki«. Razmetani po grebenu Košute. Kaj delamo tam gor? Večini se kisajo možgani, ker naš vikend ni pobarvan s torticami, kavicami in sprehodi po promenadi. A naj kar tako ostane. Naj ostane estetika jutranje zarje in črnega neba, politega z biseri, za redke »bedake«. Predstavljala sem si človeka na luni, ki upira pogled na ljudi, ki svoje zlate kletke zgodaj zjutraj zapuščajo samo zato, da potem za nekaj ur obstanejo v prometu, se preselijo v neme pisarne, v neme stavbe. In pozno popoldne ponovijo zgodbo. Doma pojejo večerjo, pogledajo poročila … leto za letom. Edina razlika med njimi in nami, ki spimo pod zvezdami, je, da se tisti iz jutranje gneče (in če so dovolj ambiciozni), preselijo v večje hiše, z dražjim avtomobilom, s še manj časa.
Malo pred 7h smo dočakali vzhod. Nebo v barvah srca. Partnerji ponočevanja so kar naprej ponavljali: »Oh, kako lep dan, kako lepo jutro«. Pogledujem še malo, mogoče 3 sekunde … res je lepo. Lepo do muke. A hitro zaključim z navduševanjem. Nisem človek klanjanja sončnim vzhodom. Nadaljujem s kuhanjem kavice, kmalu že tlačim spalko v premajhen ruzak. En dan prej se ni zdel tako majhen. Ob 8ih smo krenili. Mojstrica nespečnosti sem dopoldansko hojo proti Velikemu vrhu nadaljevala v tišini. Tudi brez besed bi lahko napisala 100 strani. Ugriznila sem v razmišljanje o umetnosti prilagajanja, o delovanju v skupini. Naše drobno »potovanje« do Kladiva, bivakiranje, pot do Velikega vrha in nazaj, res ni veliko, ali pa tudi je. Poleg zelo dragocenega znanja, ki nam ga je Slavc predal dan prej, je bil kar izziv, da svoj tempo uokviriš v tempo skupine. Skupaj hodimo, skupaj počivamo, skupaj jemo, skupaj smo skrajno neresni in skupaj smo skrajno resni. Lep je ta občutek. In je tudi kar izziv, da vztrajaš v ritmu skupine. Čudila sem se, kako smo sinhroni. Kot, da bi vadili že leta. Veliko reči vsakdanjega življenja izhaja iz čudenja. Zame je to eno najčistejših oblik veselja. Kolegi so se čudili sončnemu vzhodu, jaz pa njim. Čudila sem se čudenju. Kako bledo je, če se človek neha čuditi. Navduševati!? Se neha veseliti! Prihranimo nekaj čarobnosti še za naše zanamce in ne objavljajmo vsega magičnega.
Ob 9.42 stojimo na Velikem vrhu, obrnemo nazaj proti Šiji. Ob prihodu na planino Šija sta nam Ana in Janez nasmejala trebuščke. Hvala! Razšli smo se utrujeni, a v vozel smo zavezali zanimive izkušnje, znanje in za mnoge le košček iluzije.
Kaj smo se pa naučili?
Zdaj bi morali vedeti vse oz. veliko o vrstah in nevarnostih snežnih plazov, kako preizkusimo stabilnost snežne odeje, kako izberemo lokacijo in metodo preizkusa. Pa o prerezu snežne odeje in identificiranju t.i. kritičnih plasti. Učili smo se tudi iskanja in reševanja s plazovno žolno, spoznali smo vrste žoln, način nošenja žoln, načine iskanja, sondiranja, izkopavanja.
Zagotovo smo se naučili tudi, da ob naslednji podobni turi spakiramo manj stvari.
Hvala Slavc!