Želja obeh je bila, da preplezava smer Belač-Zupan, ki jo T. Mihelič v presežnikih kuje v zvezde in jo opisuje kot primer ene najbolj tipičnih petic, kjer je lahkega sveta bolj malo. In res sta naju idealna vremenska napoved in zgodnja ura pripeljala pod mogočno steno Šit, do kamor sva iz Tamarja potrebovala uro in pol. Navkljub nizkim temperaturam je teklo iz naju. Vstop sva našla hitro, se navezala, preverila vso opremo in že šklepetala od mraza – severne stene so pač septembra že prava ledenica.
Smer je ves čas napeta, popusti le v srednjem delu. Po dveh cugih zavije v levo in sledi logični razčlembam. Je v celoti opremljena, le v lažjih raztežajih sva zabila kakšen klin ali zataknila “frenda”. Izstopila sva po desni varianti, saj naju je odvrnilo “krušljivo pečevje” zadnjega raztežaj. Po devetih urah je Maja stopila na vrh zelo zadovoljna. A ker naju je preganjal čas, sva morala po hitrem postopku napakirati – časa ni bilo niti za sendvič – in prek Jalovčeve škrbine sestopiti. Sončni zahod je poskrbel za pravo gorsko romantiko, tema, ki naju je zagrnila v zadnji uri, pa za siten sestop, ki pa ni pokvaril splošnega navdušenja in veselja. V Tamarju se je bolj kot analiza prileglo pivo, saj sva imela grlo izsušeno, kot če bi se izgubila v Sahari.
Maja je opravila izpitno turo za mlajšo pripravnica. Ob tem bo ostal lep spomin na krasno, zares veličastno turo in nov zagon za plezalske klasike.
Belač-Zupan v Šitah sva plezala: Maja Korošec in Janez Ambrož
