S Primožem sva se soglasno strinjala, da je čas, da pomahava severnim stenam v slovo za letošnjo sezono. Sploh zato, ker je že sama misel na zakrnele ude od mraza in coklasti zvok mrzlih plezalk povzročila omrzline.
Najprej sva jo mislila mahniti v Kogel – Zupanovo seveda – da vidiva, ali je res tako očarljiva, da kar vriskaš v njej. A sledil je dramatičen preobrat. Naši izkušeni alpinisti si niso bili enotni, ali sva dovolj “zrela” za navite petice. Eni so navijali za, drugi so bili prepričljivi: Zupan bo že počakal. In če je bil Primož do zadnjega pogumen, sem jaz, priznam, “scagala” – kot bi rekel Slavc. Za “raje ne” sem se odločila potem, ko so mi povedali, da je orientacija v vršnem delu težka in da lahko kaj hitro odtavaš v sosednjo smer, v šestico. In ker s Primožem še nisva izkušena stezosledca in sva letos že nekajkrat predolgo spoznavala stene, sem hitro navrgla plan B: Sobotna v Planjavi.
Dostop je dolg, a hitro mine. Po približno dobrih dveh urah sva bila pod steno. Smer sva našla hitro. Ko danes pogledam skico, sva v steno zarinila višje, kot je vrisana, a sva vseeno prišla na vstopno poličko. Sledila je uživaška V+ po platkah z odličnimi luknjicami, ki so postavljene tako, kot bi bile namenoma, da lahko elegantno in lahkotno plezaš. Oba se sicer strinjava, da je ocena malce pretirana. Meniva, da bi bila lahko V.
Tekoče nama je šlo vse do petega raztežaja, kjer sva nato skušala rešiti “veliki problem Planjave”. Čeprav sva prebrala, da morava plezati po desni strani neizrazitega stebra v območju žleba naravnost navzgor in nato više gori zaviti levo v kamin, je stena speljana tako, da te naravno pelje v desno. In ker najdeš kline tudi na desni, je Primoža odneslo točno tja, kamor sva rekla, da morava paziti, da naju ne – v plate smeri Sonček, v detajl VI+. Čeprav so ptički na veji čivkali, da to ni več ocena IV-, je Primož upal, da sva prav oziroma, da ko bo prišel čez detajl, bo svet lažji. Žal ni bilo tako, zato je na že eno “bježalico” v steni namestil še svojo (stara se namreč ni dala odviti) in se spustil po vrvi. Očitno je na tem mestu obračalo že kar nekaj navez, saj je bil nad “bježalico” tudi dolg prusik za razne “Tarzan manevre”.
Potem sva hitro našla pravi kamin na levi in do vrha uživala v lagodni plezariji. Smer je na splošno lepa, skala ponekod navdušuje in je zanesljiva, drugod malce majava, a ne tako, da bi jo označila za podrtijo. Čeprav nisva rešila velikega problema, pa nama nedvomno ni bilo dolgčas in kar je najpomembneje, dobila sva izkušnjo več in se imela super.
Sobotno smer v Planjavi sva plezala: Primož Eržen in Maja Korošec
