Centralna smer VDV

Najdaljši dan in konstantne vremenske razmere sva od ranega jutra do pozne noči izkoristila za celodnevno plezanje v čudovitem ambientu s pogledom na očaka. Vse do Malega Polja nisva vedela točno kaj se pleza, pa je žreb določil Primožev predlog Centralne smeri VDV. Temu primerna je bila tudi priprava na turo, slika skice & opisa smeri & osliček gasa. Po turi sem prebral še Miheličev uvod in se z vsemi navedbami z njim pošteno strinjam.

Šele snežišče pred vstopom je ustavilo najin hiter dostop. Približno 12 metrska snežna globel je poskrbela za ohlajanje po dostopu. Smer je dokaj enostavna za orientacijo, vendar je »klin markacij« bore malo. Železja sva v smeri našla morda kakšnih 10 kosov, od tega največ v spodnjem delu smeri, pripravljenih s prusikom, verjetno za tiste, ki se premislijo. V zgornjem delu pa prej najdeš prazno ribjo konzervo kot klin. Tako je kladivo pelo celi dan, Primož pa je ocenil, da jih je izruval kakšnih 100 (v steni sva pustila le 2, ker sva jih zaradi pomanjkanja, čuvala kot suho zlato). Premična varovala pa so le pogojno in redko uporabna (bolj v zadnjih raztežajih smeri), kar priča o pogojni kakovosti skale. Prava plezarija se začne s četrtim raztežajem pod črnimi previsi, ki naj bi veljala za IV+. Ta povsem nov/star (drug) standard ocenjevanja težavnosti te kar preseneti tudi v »lažjih raztežajih«, ko naj bi bile ocene III in IV-. Del pod rumenimi previsi sva oddelala po levi strani, čez rumeni stolp, po desni velikanski zajedi čez »ne prestrme, a kot steklo gladke plošče« in se pod previsno zaporo po polici v enem raztežaju desno, vrnila na krušljivo smer prvopristopnikov.

Čeprav naju je ob prvem vročinskem valu v dolini, cel dan prijetno hladil zahodnik, sva v izstopu na vrh zaradi vetra s težavo pospravila vrv in se odpravila še na enega k Vodniku.

V primerjavi s plezarijo je bil sestop in povratek v Krmo, pravi nagradni balzam za telo in duha.