Tradicionalno smo se tudi letos zadnji vikend v maju odpravili na kolesarsko avanturo v Bosno. Tokrat smo za destinacijo izbrali območje Vlašiča. Po štartu iza Petrola v Bistrici smo v Ljubljani pobrali preostanek ekipe, ter se po dolenjski avtocesti odpravili proti Bosni. Prvi postanek je bil v restavraciji Slap v Banja Luki, kjer smo se okrepčali z Banjalučkimi čevapi. Kajmak tudi ni manjkal. Ob ritmih domače glasbe smo nadaljevali še zadnjih 80 km vožnje do Babanovca . Logistična baza je bila Planinarska kuča “Vlašić” na 1300 m nadmorske višine. “Domačin” Mehmed nas je pričakal in pogostil z okusnim krožnikom jeprenke in domačo govejo salamo. Kljub dolgi poti smo pred spanjem našli energijo še za igro “jenge” ob domačih zvarkih.
Prvi dan je vreme obetalo. Ob svežem gorskem zraku smo se po obilnem zajtrku okoli devete ure odpravili na prvo turo. Kljub začetnemu spustu po asfaltu, smo preostali del poti nadaljevali po prelepih makadamskih cestah (sicer nekoliko razmočenih) in poteh, z enkratnimi razgledih. Ker je bilo vreme spremenljivo, smo se stalno preoblačili….jakna gor, jakna dol. Definitivno je bil že čas za pavzo, zato smo se ustavili na eni izmed pečin, z razgledom na dolino Lašve ter si privoščili haribo bonbone in ovsene ploščice – eni . Ker nam je ostajal višek energije, smo se poigravali z idejo, da bi planirano turo potegnili do vrha hriba Paljenik – v prejšnji državi zaprto vojaško območje z atomskim bunkerjem v globini in komunikacijskem stolpom . In ideja, je postala resničnost. Postanek v koči Erik Brandis, pavza ter hladno pivo in dobra kavica, sta nam pomagala pridelati še dodatnih 400 višincev. Še dobro! Ker je bila cesta do vrha tako vijugasta, da smo se vsi začeli pritoževati zakaj je še ni konca. Toda to je Bosna in kakor pravi idejni vodja Bosanskih ciklo tripov “malo gor malo dol” . Ne glede na to, so nas na vrhu pričakali fenomenalnimi razgledi. Sledil je bolj sladki del in sicer spust po še rahlo premočeni travi, kamnitih odsekih in gozdnih potkah in pašnikih, ki nas je pripeljal direkt nazaj do naše baze. Seveda je sledila je obilna večerja. Drugi dan nas je po krepkem zajtrku, čakala nekoliko daljša tura. Po položnem začetku, ter nekaj pešačenja in porivanja biciklov navkreber, smo se povzpeli na travnate jase vse do naravnega izvira vode. Seveda smo našo vodo v bidonih, zamenjali za svežo naravno vodo izpod hriba. Še lepši del pa je sledil. Ustavili smo se pri enem od katunov. Vedeli smo, da nas domačini nikoli ne pustijo na cedilu. Po tako srčnemu sprejemu ter okrepčilu s svežo bosansko kahvo, domačim Vlašičkim sirom in sveže pečenim kruhom, smo nadaljevali našo pot do vrha Ljuta Greda. Nadaljevali smo preko obsežnih pašnikov mimo katunov, tropih ovac in čuvajev “tornjakov”. Preden smo dosegli najvišjo točko pred spustom v Travnik se je vreme obrnilo na slabše. Iz male plohe, je prešlo v pravi naliv, kateremu so se pridružile še oddaljene strele in grmenje, tako, da smo postali v koči skoraj eno uro in pol. Čeprav nam ob petju in rakijah skupaj z domačini ni bilo hudo, smo vedeli da moramo naprej. Tako smo se kljub nalivu odločili za spust v dolino. Tukaj so na svoj račun prišli “spustaši” nekateri na lažji dva pa na “pasji” trail. Niti zahtevni odseki in premočena oprema, pa niso pokvarili našega vzdušja, saj smo se vsi z nasmeškom na obrazu vrnili namočeni in blatni do vratu do kombija v mestu Travnik. Ker smo že zamujali na večerjo, smo samo slekli premočena oblačila, se vsedli v kombi, odprli gretje do maksimuma, ter se ob steklenicah domačega piva smejali naši dogodivščini ter se vrnili nazaj na Babanovac. Seveda sta nas tudi tokrat za večerjo “ domačin” Mehmed in njegova soproga izdatno založila in razvajala z pravo bosansko kulinariko.
Tretji dan so nekateri preskočili vožnjo po dežju in se raje sproščeno sprehodili po mestu Travnik, medtem ko se je preostanek ekipe povzpel do koče Jusuf Pečenković, kjer smo dan prej čakali na boljše vreme. Po njihovi vrnitvi v Travnik, smo si skupaj privoščili še zadnje Travničke čevape ter se odpravili nazaj proti domu. Tokratni ciklo trip je minil brez okvar koles in počenih gum in tudi izgubljali se nismo. Kakorkoli Bosna ne razočara.
Do naslednje skupne ture!
Udeleženci : Tuši, Nada, Teja- Heidi, Aleš, Primož, Marija, Elvis, Nina, Matevž, Vinko, in Janez
Tekst : Teja , Janez
Slike : vsi
