Nedeljska na nedeljo

Bilo je mokro a svobodno. Dež je ponoči opral KSA in dostopanje je bilo neobičajno pesimistično. Jermen človeku kar sam pade na nižje obrate, če je že od daleč vse mokro. Sonce pa kar ni moglo posijati izpod oblačnega pokrova čez Zeleniške špica na JV steno Planjave.

Po levem grabnu prvega raztežaja je teklo, pa je Matija zarinil kar direktno. Zaradi optimizacije dveh zugov v enega, je z raztezkom vrvi štantal na prvem dosegljivem borovcu. Sledi klinov nisva opazila vse do vstopa v kamin z zagozdeno skalo (to je bilo pa tudi vse). Če je bilo kratkotrajno sonce in veter nekaj časa le končno na najini strani, pa je bil ključni kamin s previsom moker, da je teklo za vrat. »Kaj ti pomaga magnezij, če nimaš derez.« Sila odriva hrbet-noge in guma letnih M+S plezalk prime da je kaj. Ko po preboju čez previs radovedni Taček še pošlata za vrh zagozdene skale, se samo še zadovoljno nasmeji, »ku, ku, smo že tu«. Za ponavljalce sva pustila črnega petelina za štant v kaminu na udobnem stojišču nad zagozdeno skalo. Sledi prijetno plezanje po grabnih s premnogimi lego kockami (že izgledajo kot tiste lego neoriginalne, ko se po pranju v pralnem stroju na 40°C razdirajo že s pogledom). Pod vrhom pred značilnim stebrom z naloženo špico sva že iz navade zavila levo v originalni zadnji moker graben in se kmalu zatem razvezala. V daljavi je že zalivalo Menino planino, ko je nad nama skozi majhno luknjo za nagrado posvetilo sonce.