Za letošnje zadnje dejanje turnosmučarske sezone smo izbrali skoraj 3000m visok vrh v sosednji Avstriji – Kölnbreinspitze 2934m.
Vstanem ob nehumani uri, še v temi se prebijam mimo morjaželjnih turistov proti Tržiču, kjer že čaka kopica turnosmučarskih navdušencev. Porazdelimo se po avtih in gasa v tuja gorstva. Dan se prebuja in z njim tudi stražar rampe, ki obdavči pot v višji gorski svet. V tokratnji bitki smo zmagali za pičli 2 minuti, avto za nami je v bitki podlegel. Parkirišče se pridno polni, hitro se opremimo in pohitimo čez nekaj 10m dolgo močvirnato rušo, do neprekinjene snežne odeje. Podlaga je bolj trda od letošnjega ledu, zato se kaj hitro uglasi zvončklanje izpod smuči. Nekateri kužki niso premogli ostrih zob, kar se je pokazalo sredi začetnega žlebu, ko so nekateri nehote začeli pridobivati negativne višinske metre. Ko prispemo do izravnave podlago zamenja rahlo poprhan lepo uležan sneg, zobje romajo v nahrbtnik in napredovanje postane bolj lahkotno, predvsem pa ropot srenačev zamenja prostrana tišina. Sveže položena in dobro utrjena avtocesta nas preko večih teras popelje do cilja naše odprave. Na vrhu prevladuje nam poznana govorica, pridružilo pa se nam je tudi nekaj kosmatih štirinožnih prijateljev. Na enega izmed njih nas opozori lastnik, saj naj bi bil zelo spreten pri izmikanju sendvičev, kar se je par minut za tem tudi izkazalo za resnično. Po daljšem sončenju na vrhu se podlaga ravno prav omehča za uživaško smuko vse do avta. Prvo polovico spusta zaznamuje svež putrčk, spodnji žleb pa ravno prav odtaljen gnivc. Zbor ob avtih, analiza na asfaltu in odhod proti gorenjski provinci.
Začetni žleb, procesija po kalvariji proti križu.
Prehod na izravnavo
Pogled proti dolini in Ankoglu
Zadnja strmina
Brez komentarja
Cilj odprave
Letošnje ture se je udeležilo 11 turnih smučarjev in en štirinožni spremljevalec.
Uroš D.