Sezone še ni čisto konec, a pomanjkanje novih objav na spletni strani in subtilna pobuda vodstva odseka me vabita k obnavljanju letošnjih vzponov med deževnimi oktobrskimi popoldnevi. Nad tem pa se ne smem pritoževati, ker me na te vzpone vežejo krasni spomini.
Od novega leta do aprila sem daljše smeri v skali plezal samo dvakrat, enkrat v Blažčevi skali in drugič Magično gobo v Ospu, kjer pa je šlo bolj za vajo iz tehničnega plezanja, obakrat z Gašperjem Rožičem. Šestega aprila pa smo trojna naveza, še z Blažem Rožičem, že gazili po zmehčanem snegu pod Koglom. Prvotni in rezervni načrt, ki smo si ju seveda zastavili zelo optimistično, sta bila mokra in morali smo se zadovoljiti s plezanjem kombinacije spodnjega dela Zupanove in druge polovice Virensa.
Po mesecu frikanja in turnih smukov smo se za prvomajske po mučnih dilemah odpravili v Arco, kar se je izkazalo za odlično izbiro. Plezali smo večraztežajne smeri okrog 6b, kot najboljši vzpon pa bi verjetno enoglasno izpostavili Casino royale, 450m 6b+. Po osmih urah neprostovoljnega a obveznega spoznavanja gladkih plošč smo jih imeli že vrh glave.
Maja se je kmalu začelo plezalsko zelo plodno obdobje priprav na maturo. Med njim sem z Blažem preplezal Ago v Rušici, nato z Gašperjem Novo centralno (verjetno je moral biti kateri od naju zgodaj doma in ne preveč utrujen) v Babi.
Zatem se mi je za plezanje spet uspelo dogovoriti z Nejcem Marčičem. Tudi z njim sva šla v Kogel, na njegov predlog Spominsko smer Ceneta Kramarja. Trema se je v meni pomirila šele, ko sem se kot prvi prosto privlekel čez moker detajl ocenjen s sedmico, moj prvi te stopnje. Mastna poč pod streho, v kateri sva zaman iskala oprimke, je poskrbela da sva imela roke umazane do ramen.
Pred koncem mature se je še dosti plezalo, z Rožičema in Gašperjem Pekovcem (AO Radovljica) smo splezali Sekločevo v Debeli peči, z Blažem pa sva plezala Kamniško v Koglu, kjer sva spet dobila vetra, a mi je vseeno uspel prost vzpon. Navdušena sva bila nad izpostavljenostjo zaključne prečke in atletskimi gibi na polico v detajlu. Plezališča so bila tudi deležna našega obiska, predvsem odlična Poglejska cerkev, kjer sem konec junija z rdečo piko preplezal Orodjarja suhca, 7b+.
Polni zagona smo tako pristopili pod trdo snežišče pod Ojstrico in v ne ravno uglednem času splezali Zmaja, midva z Gašperjem celo prosto. Zmaj je resna smer, raztežaj sedmice pa je dolga plata, da bi vpel vse kline v njem verjetno potrebuješ 25 kompletov. Kot že kdo pred nami smo tudi mi sprva zgrešili odcep od Ogrin-Omerza.
Pred podelitvijo maturitetnih spričeval smo se uskladili še za trip v Dolomite. Rumeni raz v Mali Cini in južna stena Laguazoia sta si zelo različna po zahtevnosti a oba vredna obiska. V Laguazoiu sem z očetom plezal smer Ibex, ki je sicer navrtana, 550m skale do V pa sva zmogla v dobrih dveh urah.
Za tem sva v Helbi z Gašperjem našla delujoč madžarski iPhone (a oni plezajo?), ki naju je nato obtežil, da čez detajl nisva mogla prosto. Sicer pa zelo priporočljiva smer, ki jo nova sidrišča za spust po Skalaški spremenijo v opcijo tudi za takrat, ko imaš manj časa. Ta sidrišča so za nekoga, ki vsaj približno pozna skalaško, natančno vrisana v novem vodničku Stena, ki je nasploh hvalevreden.
Sušno obdobje mi je dajalo zamisel, da bi lahko bile dobre razmere v smeri, s katero sem se že dlje, vsakič, ko sem se peljal skozi Trbiž, na daleč spogledoval. To je verjetno moj najboljši vzpon letos, Cozzolinova zajeda. Z Gašperjem sva se torej po hitrem postopku dogovorila, da nama načrti ne bi dobesedno splavali po vodi, in že sva nekega mirnega julijskega večera dostopala pod zastrašujoči zid, ki s severa brani pristop na vrh Malega Koritniškega Mangarta. Mir so sicer presekale redke strele v Avstriji, midva pa sva poskušala na sedelcu za balvanom zaspati za tiste pičle štiri ure, ki sva si jih privoščila. Spala sva pred prečkanjem prvega potoka ki teče izpod sten, približno na 46° 26.688′ N in 13° 40.533′ E. Ob dveh zjutraj še malo pojeva, nato pa si oprtava 20-litrski nahrbtnik z opremo za oba in vrv ter zagrizeva. Pol ure sva izgubila že med nerodnim prečenjem snežišča, ki bi se mu lahko, kot sva na žalost spoznala šele kasneje, elegantno izognila. Smer je šla sicer dokaj tekoče, majhni zapleti pa so poskrbeli, da sva jo plezala 14 ur. Izpostavil bi, da se nama je obvoz kamina, za katerega nisem imel niti približne ideje, kako bi ga preplezal, zdel težji od V- kot je za slediti kje v literaturi. Že naveze pred nama, s katerimi se strinjava, so namigovale na spodnjo sedmo stopnjo, a je šlo prosto, Gašper ga je plezal kot prvi. Ostali težji raztežaji so bili prav tako resne šestice. Na vrhu, za katerega se je zadnjih nekaj sto metrov zdelo kot, da se nama izmika, si čestitava in zadovoljna v tišini pojeva kar je ostalo od ultralight malice™. Sestop čez Via della Vita je tura že sam zase, jo pa čisto nove jeklenice seveda olajšajo. Pri avtu sva bila ob devetih zvečer, pa še to ker so nama prijazni Italijani na gozdni cesti ustavili na štop.
Takšna smer je terjala malo odmora od dolgih smeri, ki smo ga preživeli s plezanjem krajših a lepih ciljev npr. Grande finale in Spominska Srečku Rihterju v NŠG, pa malo znana Jubiläumsweg 150 v Celovški špici, ki ponudi za Karavanke prijetno plezarijo. Tudi v južni steni NŠG-ja je nekaj super smeri.
Po daljši pavzi sva šla z Blažem plezat JLA v Šite. Do kamor je šlo, sva dostopila s kolesom. Super konstantna smer s previsnim detajlčkom za konec, priporočam še posebej ljubiteljem zajed. Na spustih po smeri Jesihove sva pustila nove prusike.
Po Krajcarci v prvovrstni skali Zadnjiškega ozebnika z Nejcem Skumavcem, sem se spet navezal z očetom. Z njim po navadi plezam lažje smeri, ki tisto, kar jim mogoče manjka v oceni, brez težav nadoknadijo s svojim ambientom in fascinantnimi prehodi. Takšne so bile tudi Zlatorogove steze. Zaradi lenobe sva vstopila po Slovenski, osem ur kasneje pa sva se že, bogatejša za noro doživetje in poznavanje skritih kotičkov Stene, sončila na Bambergovi poti. V smeri sem pustil še dva klina in upam, da jo gre kdo plezat.
Pred dopustom v Španiji se mi je še enkrat posrečilo it plezat z Nejcem Marčičem, tokrat še z Lukom Kovačičem v Milijardo. Kot bi bilo od takšnih soplezalcev pričakovati, smo bili čez smer kot bi mignil, in tudi sicer smer ni tak bavbav, kot kažejo zapisi na spletu. Nekje je zaslediti, da naj bi v smeri tičalo le devet klinov. V resnici pa je bilo kdaj v raztežaju več klinov, kot sem imel kompletov, pa tudi na sidriščih so bili dostikrat po trije. Le krušljivi kamin pred koncem mogoče ne sodi ravno v “Genusskletterei”. Smer sem celo plezal v vodstvu, saj je bila to tudi moja izpitna tura za alpinista. Sestopili smo po grebenu čez vrh Rjavine.
Z Blažem sva se spet optimistično ocenila in napadla Petek 13. v Vežici. Čez vrhunsko smer sva bila primorana nekaj tudi pretehničariti. S prejšnjimi navezami se strinjava, da so raztežaji težji, kot namigujejo ocene.
Zatem sva izvedla še zelo uspešno kratko odpravo v Arco, kjer sva se šla “kao dirtbage” in naletela na tako krasne smeri, da bi se jih moralo čuvati kot strogo tajne.
V izdihljajih poletja sem z Matejem Nastranom zmrzoval na zasneženih policah zgornjega dela Dolge Nemške.
Hvala vsem soplezalcem, ki so mi pomagali nasititi bolj ali manj goreče hrepenenje po opisanih smereh.
PS: upam, da nisem bil predolg 🙂