Slovo od poletja

Zaradi ignorance Tržiške mladine  je spletna platforma odseka samevala celo poletno sezono. Še Marko, poslednji pisec, ki je branil njeno čast, je padel pod mrazom in vlago prispele jeseni in v Tržiški alpinistični blog oktobra ni zapisal novih besed.

Za ponovno literarno udejstvovanje je kriv Miha Zupan, ki me je opomnil na smisel deljenja vtisov iz tur. Na tem mestu se opravičujem vsem lokalnim bralcem našega portala za pozno poročanje, ostale mladinke in mladince pa vabim, da se mi pridružijo v pisanju poletnih vtisov hribovskih avantur.

Seveda pa se ob vsaki napisani besedi tresem od strahu pred inštancami komisije za alpinizem, ki naše žalostne zametke alpinističnih vzponov ocenjujejo skozi oči izkušenih gornikov  in  rezultate legend, ki so po vrhunskosti v drugem svetu kot trenutna mladina. Bonattijeva vreča želja, v katero sem čez poletje polagal svoje vzpone, je tudi tokrat ostala skoraj prazna, tistih nekaj preplezanih smeri pa ni prekrilo niti dna vreče, niti moje ideje o uspešni sezoni.

Prvi sončni žarki

Po vrnitvi iz Patagonije sem alpinistično opremo za nekaj časa pospravil v kot in se lotil dolgov izpitnega obdobja, ki sem ga rajši kot v sivi Ljubljani preživel v Andih. Za razliko od profesionalnih športnikov moja finančna stabilnost temelji na povprečni oceni.

Po mesecu rodovnih funkcij, Mőbiusove inverzije in lambda računa sem 14. aprila z Ježem opazoval južno steno Pece in sledil njegovemu prstu, ki je razčlembe med Divjo jago in Pepelko povezal v Spominsko smer Grege Lačna. Prvenstveno smer sta leta 2021 Andreja (Jež in Gradišnik) posvetila pokojnemu prijatelju, projekt pa je še čakal na prost vzpon. Na peklensko vroč pomladni dan je želja po avanturi premagala potrebo po lažjem vplezavanju in z Andrejem sva zagrizla v sistem apnenčastih pok.

Skala v smeri je, z izjemo prvega raztežaja, odlična. Vsa sidrišča so navrtana, varovanje zanesljivo in pogosto. V Peci se pozna vpliv avstrijske plezalne kulture, ki na fiksno varovanje v smereh gleda precej bolj liberalno kot slovenski plezalci.

Obisk smeri toplo priporočam! Po prvem raztežaju (podrta poka), smer poteka po dveh sistemih poči, ki ju povezuje (navrtana) plata. Plezala sva z enojcem in taglinom ter z eno samo vrečko za magnezij, saj sem svojo na prvem sidrišču spustil v globino (light and fast!).  Razen tega sva plezala brez zapletov, sam sem vse raztežaje preplezal v prvem poskusu.

Ocene raztežajev, ki sva jih posredovala alpinističnim novicam, so mogoče malo pretirane. Upoštevati je treba, da je bil to za oba prvi vzpon v sezoni, opravljen brez magnezija na prevroč dan. Po koncu sezone bi podal slednjo oceno raztežajev: 6a, 6c+, 7a, 5c, 7a+/b, 7a+. Več naj povejo ponavljalci!

Z Ježem sva poleti skupaj plezala še na taboru v Raduhi, kjer sva poleg parih klasik (DD, VII, ZZ, VI, Planika, 7a) preplezala še grdo in podrto prvenstveno  Lego kocko, V+.

Frikos go home

20. junija sva z Aljažem Križnarjem (z njim običajno plezam po zaprašenem polivretanu) v Košutnikovem turnu preplezala Vergessenes Land. Smer je navrtana, vseeno pa sem bil vesel, da sva s seboj vzela par frendov. Poteka po desnem delu stene in je po stilu podobna svojim sosedam. Super lepe in kompaktne plate povezujejo odseki lažjega in gršega sveta, kjer je na mestih linija preveč posiljena. Po oceni je linija kanček lažja od Karantanije, vendar je slednja lepša in vrednejša obiska. Za nove plezalce v Turnu še vedno  priporočam Jennijevo poč in Karantanijo 2000, je pa tudi Vergessenes Land okej, če ti zmanjka drugih linij.

Čez en mesec frikoti spet hribolazimo. Tokrat sva se Jerneju Rožanskiju (naš novi tečjanik!)  na vikend Mrzli gori pridružila s Timom Kramplom. Prvi dan sva z Jernejem poskušala prosto preplezati Mihov 7. zobek, 7c+, a naju je prehitel dež. Naslednji dan smo, kljub dežju, vsi trije preplezali Instinkt, 6c+.

Kljub začetnemu skepticizmu mi je mrzla gora prirasla k srcu. Skala je kompaktna, dostopa pa malo (če spiš na koči). Plezarija je, kljub kratki steni in redkimi svedri, vseeno resna. Zobek, ki je v vodničku “Moderne večraztežajne smeri” opisan kot 7c, je zagotovo težji od kakšnega soft 8a-ja. V Instinktu (naj bi bil 6b+, verjetno pa je 6c+ bolj primerna ocena) pa sem v premočenem prvem raztežaju zabil vse kline, ki sem jih imel, čeprav vodniček obljublja navrtano smer lahkega karakterja, za katero potrebuješ le kakšnega frenda.

Tabor v Dolomitih

Komisija za alpinizem madino po besedah velikana  slovenskega alpinizma  Tomaža Jakofčiča bejbisita z raznimi tabori, zaradi katerih nam je plezanje resnih sten odveč.

Tudi, če gre samo za tabor v Dolomitih ali Trenti, kjer KA pokrije zgolj hrano in spanje v kampu, sem kot pripadnik mlade generacije vesel vsake drobtine, ki mimo požrešnih ust komerciale alpinizma, financiranih ferjanovskih žurk, festivalov in novih pogruntavščin na področju alpinističnega izobraževanja iz mize PZS pade v temen kot sobe, kjer po ruševinah nečesa, kar je enkrat spominjalo na mentorski sistem nekakšne reprezentance neuspešno rije tistih par mladih plastičarjev, ki nam faksi in služba omogočajo tiste tri obiske gora letno. Baje, da je leta 2023 PZS na državnem razpisu zgubila okoli 30 tisoč evrov, ker smo bili lani brez člana s perspektivno kategorizacijo.

Z Evo Vidmar sva prvi dan tabora (6.6.2024) prepozno dostopila do velike stene Zahodne Cine, kjer je v Alpenliebe (7b+) vstopala edina naveza v steni. Po uri in pol čakanja pod prvim raztežajem v steni ugotoviva, da sva (tudi midva) prepočasna. Krivdo brez težav streseva na počasno navezo pred nama in obrneva. V resnici dvomim, da bi prvi dan tabora Alpenliebe zmogla tudi, če pred nama ne bi bilo nobene druge naveze. Mogoče se prvi dan splača spoznati s skalo v lažjem terenu.

Željna plezanja sva ob dvanajstih popoldne vstopila v Cassinovo smer v isti steni. Kljub pozni uri sva računala na dovolj dobro fizično pripravljenost, da smer preplezava do noči.

Po povprečnem začetku smeri sledi dolga prečka iz desne strani stene v žleb, ki v sredini preseka severno steno Zahodne Cine. Ambient v prečki (soft 7a)  presega moja znanja literarnega izražanja. Posebne občutke dodajajo par metrov dolgi kosi vrvi, ki čez celotno prečko visijo iz starih klinov. Po detajlu sledi lahka prečka čez slap (ki naju je namočil do spodnjega perila), nato pa pet čudovitih raztežajev (cca 6b) do lažjega, a mokrega sveta, po kateremu sva še pred sončnim zahodom izstopila. Ker sva v hribih preživela več kot 12 ur, sva za izstop iz parkirišča prijaznemu uslužbencu plačala še eno parkirnino, kar je skupaj za en dan plezanja naneslo 60€.

Čez dva dni z Evo plezam v Tofani. Najin prvotni plan (Paulo VI) je moker, v rezervni opciji pa je počasna italijanska naveza. V narodni zavednosti se lotiva smeri Dejana Korena in Stanke Vidmar Il Mio Criceto (Moj Hrček, 7b). To je bil moj edini vzpon v taboru, kjer me na sestopu ni ujela noč.

Tempi moderni

Za Tempi Moderni v Marmoladi me prepriča Matic Grojzdek. Šele takrat izvem za smer in njeno veljavo. V steno se iz koče podava 10.7.2024, en dan pred ostalimi člani tabora. Za ogrevanje naju čaka najtežji raztežaj smeri (iz VII- so skozi desetletja njegovo oceno dvignili na 7a), ki ga kljub mrzlim prstom oba zmoreva v prvem poskusu. Sledi skoraj kilometer strme, kompaktne skale in delikatnega plezanja. To je bil moj prvi obisk južne stene Marmolade. V njeno ostenje se zagotovo še vrnem. Kljub apnenčasti steni so značilnosti skale bolj podobne granitu. Poči, plate in luknje ponujajo nore opcije za varovanje s premičnimi varovali.

Kljub slovesu, ki ga ima Marmolada, se mi je smer zdela dobro opremljena in z odličnimi možnostmi za varovanje. Verjetno so smeri, v katerih prevladujejo luknje, bolj nevarne, Tempi moderni pa sledi sistemom poči, kjer se da urediti boljše varovanje. Žal mi je le, da sva v smeri dvakrat zašla in tako pred veliko polico, ki preseka steno na polovici, zgrešila ikonično poko, v kateri sem planiral postati intagram vplivnež. Prav tako sva se v izstopnih raztežajih preveč držala leve in verjetno izstopila po Gogni.

Vseeno sva v plezanju uživala in steno premagala pred nočjo. V kamp sva se vrnila ob treh zjutraj.

Triglav

Par mesecev za vzponom v Peci sem Spominsko smer Grege Lačna plezal še v Triglavu. Tokrat gre za mojstrovino naveze Stefana Lieb-Linda in Georga Fiegera. Smer je alpskega značaja in po opremljenosti bolj resna kot njena soimenjakinja v Peci. Vseeno pa je večina sidrišč navrtanih, prav tako pa so klini in občasni svedri na skoraj vseh težavnih mestih. Ključni raztežaj (7b/b+) je dobro navrtan.

Malo pred peto sva v smer vstopila s prijateljem Jakobom Šparovcem, še enim alpinistom iz frikovskih vod. Smer poteka med Helbo in Na drugi strani časa, vmes pa seka Bergantovo. Konča se na polici malo pod vrhom Gorenjskega turca. Sestopila sva po skalaški. Po epizodi s popolnoma zataknjeno vrvjo med spusti po vrvi (prusikaril sem že tretjič v letu!) sva pod steno ujela sončni zahod.

Mangart

Okrog pol devetih stojim pod tretjim tretjim raztežajem Meča in srepo gledam v svež odlom nad menoj. Za menoj je neprespana noč v avtu in dva meseca plezanja po hribih. Pod vlažno, rumeno skalo razmišljam, zakaj kljub slabemu počutju siliva v steno. Oba s Katarino vstopava brez volje po plezanju; ona zaradi Rašiškega načina mentorstva, sam pa sit plezanja po hribih.

Piškav opis smeri mi ne pomaga pri odločitvi. Kljub skici, ki zagotavlja, da sem na pravi poti, je rumena skala nad menoj prazna. Pod odlomom sem zabil vsaj 40 minut, preden sem se odločil nadaljevati in v sveže rumeno skalo zabiti par novih klinov. Kratko zadovoljstvo ob štantu in klinih v naslednjem raztežaju ne odženejo najine utrujenosti.

Od odloma naprej hitro napredujeva. Slediva težji varianti smeri, najbolj direktni liniji, ki jo je Franček splezal leta 1996,  15 let po prvenstvenem vzponu. Z vsakim raztežajem več sva nad linijo bolj razočarana. Izrazit “meč”, po katerem plezava, je pod steno obljubljal plezanje po ostrem razu. V resnici pa gre za 10 metrov širok pas drugorazredne skale, ki ga na vsakem metru prebode svoja, s slabimi klini prebita, varianta smeri. Najtežje mesto smeri, kratka, blago previsna poč, nama je bil še najljubši del smeri, saj je imel dobro skalo.

Proti vrhu smeri pride moja utrujenost še bolj do izraza. Prestrašen noči tako nepremišljeno vlečem daljše in daljše raztežaje in tako še dodatno otežim hitro napredovanje. Na polici, ki presega Gilbertija, naju ujame noč. Po moji skici imava do vrha še 6-8 raztežajev. Na zadovoljivi polici se v topli noči odločiva, da kalvarijo slabih odločitev nadaljujeva jutri. Radarske slike padavin, kljub signalu na telefonu, ne pogledava.

Nevihta je Mangart zajela ob enih zjutraj. Astrofolija, pod katero sva se stisnila, je bil slab izgovor za streho. Med strelami, padajočim kamenjem in mrazom sem razmišljal o nevihti leta 1982, v kateri sta zaradi izčrpanosti umrla Tamara Likar in Pavel Podgornik. Prvič sem bil vesel za globalno segrevanje.

Po prebedeti noči se s težavo ogrejeva in nadaljujeva pot. Na vrhu spoznam, da sva noč preživela na izstopni polici Cozzolinijeve smeri, ki se nahaja dober raztežaj pod vrhom.

Epilog

Prvenstveni vzpon na taboru za perspektivne alpiniste leta 2022 je zaznamoval začetek moje alpinistične rasti in dvoletnega obdobja, v katerem sem veliko časa namenil hribom. Na mojem prvem taboru sem, prvič stran od varnih rok domače alpinistične srede, pod mentorstvom Andreja Ježa in Grega Kristana zakorakal v svet alpinizma s prvenstveno smrejo v Zadnjiškem ozebniku.

Slabe dve leti pozneje  (16.8.2024) sva s Katarino v isto smer vstopila z idejo proste ponovitve. Po dveh letih učenja, izkušenj in udarcev po egu mi Femme fatale ni več delovala tako strašljiva in mogočna.

Drugače pa je linija vredna obiska. Skala je dobra, gibi zanimivi, prehodi pa logični. Kjer rabiš, je sveder ali klin (mogoče celo kakšen preveč). S Katarino bi raztežaje ocenila kot 6b/b+, 5+,6b+, 6c+,6a+.

Hvala vsem, ki ste poleti plezali z menoj!

 

 

 

Vzponi iz članka:

• 14.4.2024: Peca, Kordeževa glava, Spominska smer Grege Lačna, 7a+/b, 250m, Urh Primožič in Andrej Jež, prva prosta ponovitev, prva ponovitev
• 20.6.2024: Košutnikov turn, Vergessenes Land, 7+/8-, 300m, Aljaž Križnar in Urh Primožič
• 6.7.2024: Dolomiti, Zahonda Cina, Via Cassin, 7a, 500m, Eva Vidmar in Urh Primožič
• 8.7.2024: Dolomiti, Tofana di Rozes, Primo Spigolo, Il Mio Criceto, 7b, 400m + 150m, Eva Vidmar, Urh Primožič
• 10.7.2024: Dolomiti, Marmolada, Tempi Moderni, 6c/c+, 800m, Matic Grojzdek, Urh Primožič
• 2.8.2024: Mrzla gora, Mihov 7. zobek, 7c+, 250m, Jernej Rožanski, Urh primožič (oba A0 v najtežjem raztežaju)
• 3.8.2024: Mrzla gora, Instinkt, 6c+, Jernej Rožanski, Tim Krampl, Urh Primožič
• 25.7.2024: Triglav, Severna Stena, Spominska smer Grege Lačna,  7b/b+, 500m, Jakob Šparovec in Urh Primožič
• 6.8.2024-7.8.2024: Mali Koritniški Mangart: Meč, VI+, 750m, Katarina Kramer, Urh Primožič
• 16.8.2024: Zadnjiški ozebnik, Stena nad Kopiščarjevo domačijo, Femme fatale, 6c+, 250m, Katarina Kramer, Urh Primožič, prva prosta ponovitev