Na prijetno sončno nedeljo, 29.9.2024, smo se bodoči alpinistični tečajniki ob spremstvu izkušenih tržiških alpinističnih ‘mačkov’ podali na uvodno turo. Cilj? Vrh Storžiča preko Kramarjeve smeri.
Zbrali smo se pri Domu pod Storžičem, polni energije in pričakovanj, kam nas bo ponesla uvodna tura. Čeprav je sonce že pokukalo izza gora, nas je zjutraj pričakal mrzel, a jasen dan – idealen za pravo plezalno pustolovščino. Pričakovala nas je Kramarjeva smer, ki sicer velja za zimsko klasiko v Storžiču. Tokrat pa so nas namesto snežišč pričakale suhe, na momente precej krušljive skale in strmi skalni skoki.
Vzpon smo začeli po poti skozi gozd in se kmalu odcepili na neoznačeno pot, uspešno ‘bili boj’ z meliščem in se kaj kmalu znašli pod severno steno Storžiča. Tu smo se razdelili po parih (en izkušen alpinist in en morebitni bodoči tečajnik), se opremili s čelado in plezalnim pasom ter se podali v steno.
Smer je bila precej razčlenjena in krušljiva – zahtevala je natančno nogo, trezno izbiro oprimkov in stopov ter osredotočenost. Premagali smo nekaj skalnih skokov, se vzpenjali po strmih travah in poplezavali po strmem kamnito-travnatem terenu. Prispeli smo do bivaka pod Storžičem, se vpisali v vpisno knjigo in hitro nadaljevali vzpon. Sredi stene smo si vzeli nekaj minut za kratek oddih, med tem pa uživali v razgledih na dolino in greben Begunjščice ter Košute. Manjkal ni tudi požirek toplega čaja in kak sladek grižljaj (hvala, Rok :)).
Izkušeni alpinisti so nas skrbno spremljali in nas na kritičnih mestih ‘pozihrali’ na top rope. Vmes so podelili tudi kak fajn nasvet (recimo: kako pravilno zložit podaljšane komplete, pa kam se kaj splača stopit in česa ni fajn prijet) in nas varno vodili proti vrhu.
Po izstopu iz Kramarjeve smeri nas je čakal le še krajši vzpon po grebenu do vrha Storžiča, kjer smo bili nekaj trenutkov celo sami. Po parih hitrih grižljajih, fotkanju dveh prišlekov, nekaj požirkih čaja in nekaj minutnem uživanju v sončku in razgledih smo se odpravili nazaj v dolino.
Sestop smo opravili po Škarjevem robu, po katerem so nekateri kar švignili do Doma pod Storžičem, drugi pa s(m)o jim sledili v pogovornem tempu. Pri Domu smo si privoščili zasluženo kavico, čaj ali kaj krepkejšega in se skupaj veselili uspešno opravljenega vzpona.
In za konec še nekaj besed nekoga, ki mu je bil to prvi alpinistični vzpon: »Epsko, fantastično, carsko, komaj čakam na še!«
-
- Tja gor na vrh gremo…
-
- Pogled iz začetnega dela stene
-
- Gor po skalcah
-
- Eden izmed skalnih skokov
-
- Pogled od bivaka pod Storžičem
-
- Begunjščica in Dobrča v daljavi
-
- Še malo plezarije
-
- Šajba (in malica) na vrhu Storžiča 🙂