S Sebom (AO Rašica), sva se večkrat pogovarjala o Karnijcih, ki so v njem pustili poseben pečat. Tisti, ko se preprosto zaljubiš v okolico, ki sestoji iz številnih stolpov, vsak od njih pa te posebej začara.
Veselim se, ko končno uskladiva čas in greva raziskat smer Direttissima, ki te pripelje na vrh gore Creta Grauzaria, 2065 m.
V petek zvečer se odločiva opraviti z dostopom do bivaka Feruglio na višini 1700 metrov. Zapeljeva se v dolino Aupa, višine nekaj nad 700 m, kjer se najina pot začne malo pred polnočjo. Čaka naju dobrih 1000 m vzpona. Gozdni del kaj hitro pustiva za seboj. Pot nadaljujeva med stolpi raznih oblik, katere občudujeva v temi. Po dobrih treh urah prispeva do bivaka, katerega so postavili na zelo prijetnem razglednem mestu in je odlično izhodišče za pohodnike in alpiniste.
Okoli petih zjutraj zaključiva z gledanjem barv, ki se prelivajo na nebu, medtem, ko se prebuja jutro, midva pa končno postaneva utrujena. Za kakšne štiri urce zaspiva in se temu primerno tudi pozno podava v raziskovanje smeri.
Smer se začne 5 minut stran od bivaka. Zatakne se nama pri prvem cugu, predvsem zato, ker sva pripravljena na max. težavnost tega dela 3+ in nisva prepričana, da rineva v pravi del. Smer poteka mimo zagozdenega balvana, ki pa mi je dal kar nekaj dela. Vrv sem imela na nahrbtniku, ki pa ni bil lahek, kajti s seboj sva nosila tudi cepin in stvari za cel vikend. Da se stlačim mimo balvana, vzamem vrv iz nahrbtnika, jo vržem na gornjo poličko, potem pa nanj s težavo potisnem še nahrbtnik in skozi luknjo zvlečem še sebe. Težavo mi predstavlja tudi to, da je stena razmočena in precej drsi. Pa vendar, pridem do soplezalca in iščeva dalje prehode. Nekaj metrov se je potrebno spustiti in prideva do luštne prečke, pred nama so trije lepi cugi. Stena je idealna za vstavljanje metuljev, zatičev kot tudi zabijanje klinov.
Ko zaključiva z lepšim delom plezanja, prispeva na del, kjer je pripravljena pomožna vrv za abzajl, dolg nekje 10 m. Tukaj nama nekaj časa vzame iskanje prehodov dalje, kajti prideva v precej podrt svet. Gora divjega šarma. Stojiva na grebenu in zagledava kamin, katerega je potrebno splezati, stoji pa 10 m pod vrhom. Zato se nama zdi najbolj smiselno, da se spustiva po šodru kar nekaj nižje (zame najbolj zoprn del ture, kajti teren je resnično krušljiv). Slišala sva, da se ta kamin ne pleza več in da je obvoz na vrh po levem delu, kjer je bila vsaj zame zoprna polička zaradi same krušljive skale. Zato se kljub temu skupaj odločiva nadaljevati skozi 10 m dolg kamin, ki se na koncu izkaže za kar fajn plezarijo, če si se pravilno postavil na stran. Tako da nekaj gibov in že stojiva na vrhu.
Seveda se tukaj tura ne zaključi. Čaka naju še sestop, ki pa po neprespani noči, parih urah na terenu, ni preprost. Z vrha proti koči te vodijo rdeče pike, lepi prehodi, težavnost pa ne preseže II. stopnje. Po poti prečiva dve manjši snežišči, nakar sledi ˝neverending˝ melišče do koče, kjer naju zunaj pričakata prijazen oskrbnik in njegov kuža.
Pripravijo nama odlično večerjo, seveda poskrbiva tudi za hidracijo.
Definitivno tura v Veliko začetnico, katere ocena smeri še zdaleč ne pove vsega.
Zame osebno zelo lepa izkušnja malce drugačne plezarije, ki od tebe zahteva zbranost, kondicijo, znanje in nekaj raziskovalnega duha.
Definitivno imamo izbran nov cilj v teh koncih, upam, da kmalu.
