Črni biser v Travniku

Z namenom vplezavanja in priprave na odpravo v Kirgizijo sva se z Laro odločila za malo težjo in bolj kompleksno smer v Travniku, Črni biser. Že ob zbiranju skic, vrisov in zapisov redkih ponavljalcev sem se zavedal, da sva si zadala konkreten iziv.

Po kratkem spancu sva se zgodaj zjutraj zapeljala na Vršič, kjer se še najde kakšno parkirišče, če si dovolj zgoden. Ob sončnem vzhodu sva začela z dvournim dostopom proti steni. Namesto prečenja pod stenami Mojstrovk sva raje izbrala spust proti Tamarju in potem nazaj gor po grapi direktno pod smer. Tam sva se srečala s Klemnom Kastelicem, ki je imel enake načrte. Po nekaj minutah se je odločil, da nama prepusti Črni biser, on pa se je s Feliksom odpravil v Ashenbrenerja. Hvala.

Po uvodnih raztežajih se znajdeva pod krušljivimi šesticami in prvo sedmico. Tu sva imela več težav z orientacijo kot s plezarijo. V steni je veliko klinov, ki so izven linije in te hitro popeljejo v napačno smer. Po nekaj poiskusih sem le našel pravo linijo in po izgubljenih dveh urah prideva pod očitno zajedo. En raztežaj po zelo lepi zajedi, en raztežaj prečenja v desno in sva priplezala do Ashenbrenerja. Tam smo se srečali s Špelo in Vidom, ki sta plezala Debelakovo varianto. Da nismo plezali en čez drugega po skupen raztežaju sva to priložnost izkoristila za počitek pred detajlom smeri. VII je kar poštena in zelo lepa, ok varovanje in hitro sva bila čez. Naslednja prečka prav tako vrhunska plezarija po kompktni skali. Na koncu le te sem pustil nov klin, ki omogoči bolj udobno sidrišče na polici, namesto visečega sidrišča par metrov v levo. Nato pa na skici nekoliko lažji raztežaj, ki pa je bil toliko bolj naporen za glavo tako zame kot prvega kot za Laro, ki je plezala druga. Po tem smer zavije navzgor in stari klini postanejo vedno bolj redki. Malo ojačan set Totemov nama je tu prišel zelo prav. V V+ pred prvo gredino sva pustila še en klin. Od tu pa do ponovnega stika z Aschenbrenerjem pa je smer praktično neopremljena. Tam sva se ponovno srečala z Špelo in Vidom, ki sta iskala pravo linijo zadnjega dela. Hitro smo opravili z izstopnim kaminom in že smo prečili po gredini proti grebenu. Od kamina pa vse do vrha sva vseeno uporabila en pramen vrvi saj sva bila že pošteno izmučena in počasi se je temnilo. Ob pol destih sva stala na robu stene kjer sva hitro pospravila opremo, prižgala čelke in se odpravila nazaj prosti Vršiči.

Dolg dan in nora smer s katero sva oba zelo zadovoljna in zgleda, da bo forma za opravo na kar solidnem nivoju.

P. S. že tako se mi zdi, da je člank predolg pa še vseeno manjka veliko infromacij za tiste, ki bi se radi lotili te smeri. Z veseljem delim še kakšen detail glede orientacije, opremljenosti itd. ob kašnem hladnem pivu ali pa po telefonu.