Diamantov ne najdeš v množici kopij

Tako rahlo sem spala noč poprej, prisežem, še peščeno uro bi lahko slišala. Tudi Jurij je tekmoval s temo. Pa kako ne bi, prišel je »ta dan«, skoraj iz heca se je vrinil mimo vrste. Leto in pol ga ni bilo in zdaj sva ga odprla kot škatlo bonbonov: spet se greva podit v hribe. Ne, ne, ne, ne. Skupaj greva plezat!

Najinega mini plezalca zalijeva s poljubi in objemi in ob 5h kreneva proti Direttissimi (V-/IV, 200m) v Visoki polici (2007m). Na Visoki polici sva bila že nekaj let nazaj. Del poti (sestop) sva tako že poznala. V spominu mi je ostal orkanski veter in greben skromne širine. Tudi danes je bil tak, a le v spremstvu sonca. Nikjer pa nisem zaznala, da je tudi dostop tako dinamičen.

Že med prvimi koraki ob strugi zagledava oblastno steno in najino črno smer. Najprej do koče, nato pa po  neoznačeni poti za Lepo glavo. Na razpotjih zavijeva desno in po dveh urah in pol sva parkirala pod steno. Brez odvečnega mencanja se naštimava za plezanje. Pred nama je pet cugov. Doma si jih razdeliva po moško pošteno – najtežji cug dobi Jurij.

Pride moj čas za nastop, z njim pa tudi publika. Ja, kako? Šest komadov!? V isto smer? Danes? Zamenjam fokus, da mi ne pokvari štimunge, Jurij pa ni ravno te sorte, da bi kar klikal na svojo psiho. Vohala sem njegove načete živce. Hja, ko pa moja ljubezen ni dobre volje, tega pa ne morem kar poklikat na boljši kanal. Pa mi reče Jurij: »Ajde, dej, dej, šibaj! A ne vidiš, da je dren?«

OK, grem plezat. Ko mi zaledenijo prsti in otrdijo roke, sem že par metrov visoko pod nežnim previsom. Saj sem kronični optimist … ampak, ko mi še noga zapleše kot Elvis Presley, nastopi čas, da sem tudi realist. Aufiderzen, obračaj. Olupila sem se navdušenja in zlezla dol. Komaj. Na štantu Jurij še bolj bled in živčen. Zamenjava vloge in prvi cug potegne Jurij. Prilezem do njega, sredi prvega cuga pa me še za okras poči migrena. »Gospa, boste še kaj?«. »Ne, hvala, samo v miru bi rada plezala.« Najdem čarobno tableto in Juriju predam vodstvo za današnji dan. Samozavest in navdušenje pa sem pospravila za drugič. Na drugem štantu se neha vresling v glavi, se mi pa zato pridruži prva naveza treh Štajercev. Tudi če niso bili povabljeni na zabavo, so se izkazali za prave face. Kmalu je ekipe iz AO Grmada vesel tudi Jurij. Potem pa začnem uživati v steni in v gibanju. Smer je prekratka glede na kvaliteto stene. Dostop bi bil lahko še bolj divji, da bi bila ta lepotica Direttissima še bolj zapuščena in unikatna, ker diamantov ne najdeš v množici kopij.

Smer sva splezala v treh urah. Na vrhu malo posediva in začneva sestopati. Ko prideva še do zadnje grape pred sedlom med C. Delle Cenge in Forc. Delle Cenge, kar je tudi konec težjega sestopa, se odločiva abzajlat. Rogelj se je tako poceni ponujal, da sva ga mogla zadaviti. Ugrabiva čas in rekordno hitro sva na sedlu. Ja, potem se pa štrik zatakne in je bilo treba spet nazaj gor po štrik in lepo po trebuhu/riti dol.

Pri avtu se odločiva za hladno terapijo v Rabeljskem jezeru. Še vsak svoj »sn-tn-tn« v roke in je to to. Ne, to postane to, ko zvečer stisneva malega v naročje.

Previous Post

Alpinistična in gorniška šola 2021/22

Next Post

Divja Koza, Krobath – Metzger, IV+/V, 550 m

Dodaj odgovor