Rakova špica 2545 m, Smer po stebru V-/IV, 600 m

Po dolgem času imam prost cel vikend pa še vreme bo poklopilo. Nekam bi šla, da se ornk nahodim.

Debata sledi, imava dve varianti, obe sigurno zelo kompleksni turi, dolg dostop, nekaj plezanja in dolg sestop. V ožji izbor si dava Rogljico in Rakovo špico. Dostop je enak, potem se bova pa odločila.

V petek se zapeljeva do Vršiča in jo mahneva proti Krnici. Malo sva planirala priti do bivaka v Dnini, pa naju je ujela tema in se nama je zdela boljša izbira, da prenočiva v Krnici, kjer sta naju razvajala prijazna oskrbnika.

Zbudiva se v lepo jutro, popijeva tri kavice, mimo koče drvi truma gornikov, ki so v veliki večini namenjeni osvojiti Špik. Po dobri uri sedenja, oprtava na rame težek nahrbtnik in del poti opraviva za pohodniki, nakar morava raziskat svoj dostop. Zapodiva se v strm gozd, poln borovcev, mimo katerih se na čase stežka prebijava, pa vendar kar uspešno napredujeva. Ja, bo kar držala časovnica 3 ure dostopa, rabila sva celo nekaj več, ker sva si res vzela čas cel dan, da preplezava smer.

Že kar malce zdelana sem stala pod veliko steno Rogljice in Rakove Špice, nič treba se bo odločit kam. Malo je prevladala odločitev, da greva v Rakovo špico, ker je teden nazaj tam najbolj prijazen alpinist zgubil plezalko. Nič, greva rešit plezalko ????

Spodnji del smeri se nama ni bilo potrebno navezati, težavnost ne preseže III stopnje, skala relativno dobra za naše hribe. Kaj kmalu sva stala na vstopu, kjer se začnejo malenkost težji deli smeri, nisem ziher, ampak se mi zdi, da sva vstop malenkost zgrešila, ker če je bila to stopnja IV, vseeno, če takoj začnem kvačkat ????, ja, tolk sem se nadelala. Saj naprej je kar steklo, lahko rečem, da so bile V. lažje od IV. Miheličev opis nama ni bil kaj dosti v pomoč, zato sva se prepustila svojemu občutku in sledila smiselnim prehodom. Višje sva imela še kar nekaj zanimivih raztežajev, kvaliteta skale je malo popustila. Prišla sva do izstopnih kaminov, kjer je Seba ves vesel zaklical, da je našel plezalko. Čist vesela sem prilezla do njega, misija opravljena, zlezla smer, prvič stala na Rakovi špici in še rešila plezalko. Ok, kvačkanje bo še malo počakalo ????‍♀️????

Čakal naju je res dolg sestop, prečenje proti Škrlatici in po šodrastem terenu proti dolini. Odločila sva se za sestop v Vrata, mimo bivaka IV.

V Vratih so na srečo imeli dve prosti postelji. Do dveh ponoči je sledil pogovor o vsem hudem, kar se je tisti dan dogajalo v Steni Triglava. Kolikor je bilo na vrhu veselja, ga je potem ta žalost zasenčila. Maksi, naj ti bo lepo tam gori, vedno boš naša svetla zvezdica ❤

Naslednje jutro naju je Boris Sedej, ta prijazni alpinist iz Idrije prišel iskat v Vrata in naju dostavil na Vršič. On je dobil svojo plezalko, midva prevoz. Še enkrat hvala za to potezo ❤. In ja, bila sva pošteno utrujena, tokrat oba.

Lepi, osamljeni, divji konci, kjer ne srečaš nikogar❤

Gora: Rakova špica, 2545 m
Smer po stebru V-/IV, 600 m
Plezala sva: Seba Hamberger (AO Rašica) in Barbara Medved
Previous Post

Planina Zapotok tabor

Next Post

Alpinistična in gorniška šola 2021/22

Dodaj odgovor