Dolomiti Torre Venezia, Via Castiglioni-Kahn, 320 m, V- Cima Dell Elefante normale, 300 m, III+

Letos še nisem videla Dolomitov, zato je bil čas, da jih obiščem. Tokrat se odločiva za malo bolj oddaljene smeri, kjer je gneča ponavadi manjša.
V četrtek po službi se usedeva v avto in zapeljeva do koče Capanna Trieste, kjer prespiva kar v avtu. Zjutraj napakirava svoje ruzake, Seba je prepričan, da bo mimo prišel kakšen lastnik zgornjih koč, do kamor morava priti in do koder je s tako težkimi ruzaki kakšno uro in pol dostopa po žgočemu soncu. Sama sem še pakirala zadnje stvari v drugi nahrbtnik, ko je on že našel prevoz. Oskrbniku koče Valvozzer pomaga vso pijačo zložiti v avto in na prikolico, oskrbnik pa naredi prostor za najine stvari, na koncu naju prijazno pogleda in povabi, da prisedeva tudi sama v avto. Seveda z nasmehom na obrazu zlezeva notri. Krasen dostop bi rekli 🙂
Kar hitro sva pri koči, naročiva kavo in se pomeniva, kaj bi plezala. Odločiva se za lažjo smer v Torre Venezii, ki pa se je na koncu izkazala, da niti ni tako zelo lahko, sploh orientacija v smeri je zahtevna, če se pa spomnim, kako sva se svaljkala v zadnjem kaminu, mi gre pa še danes na smeh. Zanimiva smer. Sestopiš na drugo stran, potrebna sta dva 60 m spusta po vrvi in si v lažjem svetu. Za spuste po vrvi najdemo rinke, spuščaš se pa po smeri Via normale.
Drugi dan imava v planu kakšno smer v Torre Trieste, načrte pa nama prekriža močno deževje že za dobro jutro. Nebo se je nekoliko zjasnilo, složno se odločiva, da greva nekam hodit. Oba sva si želela stati na vrhu njihovega znamenitega Slona, pa greva gor po normalki, ker so bile smeri precej namočene, popoldan pa napovedane nove nevihte. Na vrh Cieme Dell Elefante sva šla po normalki, ki pa je vseeno ocenjenja s III+, notri srečaš čudovite kamine, luštno poplezavanje in precej divji svet. Sestopila sva po smeri kjer sva plezala, s petimi spusti po vrvi, nakar pa je sledilo še prebijanje po kanalu polnem balvanov in skalovja.Zgodaj sva se vrnila v kočo, kjer sva se odločila, da sestopiva v dolino, in najdeva kakšno smer s krajšim dostopom, ker se morava vrniti domov. No, mene so očitno kamini totalno zdelali in nisem mogla hoditi. V kolku so bile bolečine neznosne, tako da sem vedela, da plezala ne bom. Se pa odločiva, da se sprehodiva do koče Boscanero in preveriva dostop do smeri Navasa, ki Sebu ne da miru. Vesela, da sem prišla vsaj do tja, kjer sva se ulegla v travo in opazovala mogočno steno za nama, kjer poteka omenjena smer…. mogoče enkrat 🙂

v glavnem, nisva veliko zlezla, sva se pa veliko smejala in družila s čudovitimi ljudmi in spoznala krasne oskrbnike koče Valvozzer in njihovo prijazno osebje.
Uživala zelo, ponovno

Previous Post

Karantanija 2000

Next Post

Kratkohlača v Planjavi

Dodaj odgovor