Sem imel že kar malo slabo vest, po vsem prigovarjanju Benota naj se tečajniki zmigamo, ker bo September, rok za izpitno turo, zelo hitro okoli in bo lahko zmanjkalo lepih vikendov. Pa še vsak od imenovanih alpinistov za spremljanje ima seveda tudi svoje plane. Sprejem med mlajše pripravnike, je pa tudi pravi cilj, zdaj ko smo dali čez vsa ta predavanja, pa vaje, pa teoretični in praktični izpit.
Oba z Robertom sva imela čas med tednom, vreme še kar drži, tako da se kar hitro zmeniva za četrtek, ob 5ih zjutraj, na parkingu pred britofom v Vodicah, takoj po izvozu z avtoceste, vsak iz svoje smeri.
Potegneva se do Jermance in kar padeva navzgor pod Kamniško sedlo. Pot pod steno, od velikega balvana desno, kot po vodiču, je zaraščena z ruševjem in neprehodna. Bi morala že takoj pri pastirski bajti odvit v desno z markirane poti. Zato se vzpneva nad ruševje, da obideva oviro. Pri spuščanju po melišču do izhodišča pod steno naletiva na čredo kozorogov, ki se ne pustijo preveč motiti. Začuda je tu še nekaj stalnega snežišča, imenovanega Wunderlichov sneg. To je znak, da sva na pravem mestu.
Hitro se napraviva za plezanje. Robert je imel s sabo celo radio postaje, kar nama je zelo prav prišlo za komuniciranje, čeprav sva bila v steni sama. Predvsem proti koncu raztežajev, ob preverjanju koliko je še preostanka vrvi.
Vstopiva v začetek smeri, po levi strani stebra, na najnižjem delu stene. Nekaj metrov ogrevanja in že je tukaj 25 m kamina IV+. Dobro, to je šlo dokaj zlahka, se že počutim bolj suvereno. Robert naredi prvo sidrišče kar na ruševje in hitro napredujeva tudi preko dela smeri, ki je sicer po plezalnem vodniku Kamniška Bistrica označen s V-. Doseževa značilno dolgo gredino, ki poteka preko celotnega spodnjega dela zahodne stene Planjave. Tukaj se je šele začel resnični najtežji del. Po dveh raztežajih III/ IV, nastopi serija v desno nagnjenih kaminov in žlebov. Gledam kako se muči Robert, ali bom jaz sploh lahko prišel čez? Ko sem na vrsti, je osredotočenost na vrhuncu. Glava in mišice v sozvočju, poiskat najboljše še dosegljive oprimke , poiskat minimalne stope. Se spravit čez in vmes, tudi z gvozdenjem. Ni možnosti za fotoaparat in poslikat vse izzive, to ostane samo v spominih. Urediva še en štant na nerodnem mestu, tokrat na kline in se povzpneva do lepega, zelenega, s planikami poraslega grebenčka. Idealno mesto z razgledom za nekaj pojest, popit, za trenutek sezuti tesne plezalke in se malo odpočit.
Spustiva se nekaj metrov čez sedelce, se zrineva skozi za to smer značilno okno. Zabijeva še dva klina v dobro skalo in naskočiva še zadnji težji del. Robert nehote sproži nekaj skal nad mano. Zlijem se s steno in skalovje s truščem prihrumi navzdol po grapi levo od mene. Štant sva imela k sreči postavljen na varnem mestu pod previsom.
Zadnji del poti se izteče po razmeroma lahkem terenu. Vmes, čez greben me Robert spusti kot prvega, varujem na vrhu grebena in se samo še sprehodiva naprej po pobočju dokler ne doseževa markirane poti na Planjavo. Po njej se spustiva na zasluženo pivo pri koči na Kamniškem sedlu. Sledi samo še mukotrpna pot v dolino, ki se vleče in vleče. Veliko bolj, kot tista navzgor. Še en Radler pri Jurju v Kamniški Bistrici, ker je vročina in žeja že neznosna.
Mlajši pripravnik. to se dobro sliši, te kar malo pomladi. 😊
Gora: Planjava
Smer: Kratkohlača, V-, 310m
Plezala: Robert Ternik, Matjaž Savnik
