Napoved vremena je obetala vsaj dva dneva lepega vremena, zato se z Tomažem odpraviva v Dolomite. Že po poti naju spremljajo popoldanske nevihte. Ko se pa zvečer utaboriva pod Tofano, se pa tudi tam pošteno zakuha.
Zjutraj se zbudiva v prekrasen dan. Odločiva se za najdaljšo klasično smer v steni, ki poteka po sredini in pripelje vse do vrha. Njen avtor je legendarni A. Dimai s soplezalci, ki so jo splezali že davnega leta 1901. Smer je ocenjena z četrto stopnjo, ki si jo vsekakor zasluži, saj skoraj ni raztežaja, kjer je nebi našel. Poleg tega je orentacijsko pravi zalogaj, saj se mojstrsko izogne večjim težavam, kamor te preipelje smer v zgornjih raztežajih. Smer je skoraj neopremljena, le v zgornjih raztežajih, kjer je izpostavljenost popolna, se najde kak klin na mestih, kjer so potrebni.
Tura je tudi fizično pravi zalogaj, saj je visoka prek 800 m, dolžina pa preko 1100m. Nato je treba do vrha treba splezati še 500m lažjega grebena II. stopnje. Celotno turo sva opravila v 8 urah in je bila kar naporna.
Naslednji dan sva se odpravila raziskovat še meni nepoznano skupino Cadini nad Misurino, južno od velikih sosed treh Cin. Zjutraj se povzpneva do koče Fonda Savio in si izbereva smer v stolpu Wundt. Gre za lepo, 200 m dolgo smer četrte stopnje, ki ima varovališča urejena, vmes pa si moraš v glavnem varovanje izdelovati sam, kot je v Dolomitih več ali manj v takih smereh praksa. Čakal naju je še pravi Dolomitski sestop z nekaj spusti po vrvi in lažjem plezanjem po izpostavljenih gredah. Tomaž je sestopil v dolino, jaz pa sem si šel ogledat še južno stran skupine še čez dva prelaza in sestopil na drugo stran, kjer me je počakal. Skupina je zanimiva, smeri so lepe, je pa kar odmaknjena, tako da je najboljše priti spat na kočo, od koder potem ni daleč do sten.
Plezala: Tomaž in Milan Meglič
