Po zaključku alpinistične šole mora vsak tečajnik opraviti še eno turo z alpinistom. Tako “tečajci” praktično pridejo od besed in terorije k dejanjem alpinizma.
Vsako potovanje se začne z majhnimi koraki, zato jim izberemo lažje smeri, nekje okrog pete stopnje. Z Vasjo se domeniva za Tržaško v Triglavu. Enostaven dostop, ne preveč zahtevna orientacija, zmerne težave. V ranem jutru, precej toplem za moje dojemanje poletja, se z nabito polnega parkirišča podava pod steno. Pod vstopom v smer naletiva na Čeha, ki sprašuje, kako pride na Luknjo, da ima samovarovalni komplet in da tu gor pa ni jeklenic. Počasi dojameva, da se ne heca in ga prijazno usmeriva na planinsko pot, vidno iz vesolja. Pa še potem mu ni čisto jasno.
Kar malo s strahom pričakujem mesto, kjer se je pred leti zvrnil Štefe. Vasji seveda ne govorim o tem. Višje mu razložim, da so ostanki povojev, klini in sidrišče spomin na nesrečen dogodek našega pripravnika. Plezanje je lepo, tudi skala je solidna. Vmes preklinjam vrv, namenjeno specialcem, bolj sem utrujen od vlečenja vrvi in varovanja, kot od plezanja. Mornarski trening za roke. Po stiku s smerjo Sandija Wisiaka sledi še čudovit previs s premičnimi oprimki in izstopne police, ki naju pripeljejo na Bambergovo pot. Sestopi so ponavadi za alpiniste samo še formalnost, tokrat jo mahneva kar mimo bivaka in skozi Bukovje, da uloviva malo več sence.
Vasja (Zaman) je opravil turo in se izkazal kot dober plezalec in tako postal pripravnik. Čaka ga še kar nekaj znoja, truda in volje, da bo postal alpinist. Ena opazka, ki pa bolj leti na našo tržiško šolo pa je dejstvo, da je tečajnik v procesu skoraj enoletnega šolanja tokrat prvič zabijal in izbijal kline. Mogoče sem staromoden (in star), ampak alpinist v naših stenah brez klinov in kladiva ? Žal vedno ne gre na frende, čeprav so “komot”.
Tržaška smer, 24.7.2019, plezala Vasja Zaman in Slavc Rožič
