Včeraj se je le vse poklopilo in sva se s Štefetom zapeljala na Jezersko in pristopila pod severno steno Grintovca, pod Grintovčev steber.
Že pri pripravljanju opreme naju je zazeblo. Pri plezanju se je nekoliko ogrelo, na štantu pa spet….. Prestop iz lope v dno zajede je bil morek in siten. Prsti so v trenutku zaledeneli. V tistem trenutku so od zgoraj zagrmele skale, zato sem pri prestopu nazaj v zavetje še odpulil star klin. Navaden na tistem mestu ni več držal, profilca pa nisva imela. Vpel sem psiho in zlezel, v podzavesti pa misel na sobotno nesrečo Nejca in Ožbeja.
V izstopnem kaminu, kjer Mihelič obljublja lepo plezanje sem sprejel odločitev, da mi kamini, sploh tako ozki, niso všeč.
Na vrhu smeri, kjer naju je pričakalo sonce, sva se končno ogrela in misli o čaju ali kuhanem vinu zamenjala za pivo.
