Šolsko leto se je bližalo k koncu in očetova obljuba, da bova nekam šla zadnje dni je postala realnost. Tako sva glede na vremensko napoved turo splanirala kar za sredo sredi tedna. Oče je povabil z nama še legendarnega Čopka in Andrejo, ki kasneje zaradi obveznosti ni mogla z nami.
Prav veselila sem se ture, najbolj pa mi je bilo všeč, ker je z nama šel še Čopek. Sprva smo planirali. da gremo zelo zgodaj zjutraj, kasneje pa se na hitro odločili, da gremo v torek pozno popoldan Tako smo se v poznem mraku pripeljali v Kals na parkirišče pod Grossglocknerjem. Prespali smo v kombiju in zjutraj zgodaj odrinili po dolini navzgor.
Gora je bila zavita v oblake, kar ni bilo videti nič prijazno. Malo pod kočo Stűdelhutte smo stopili na sneg, ki je bil mehak, kar tudi ni bil dober znak. Vsi predhodniki, kar smo jih opazili pred nami ,so se vzpenjali po normalki, naš cilj pa je bil greben Studelgrad. Nadaljevali smo po grebenu in kmalu stopili na ledenik Teischnitz kess. Naprej je vodila le ozka gaz in še vse stopinje so bile obrnjene navzdol. Očiju to ni bilo všeč, Čopek je bil nekoliko za nama, odločila sva se da gremo vseeno naprej do vznožja grebena. V preteklih dneh je očitno padlo kar precej novega snega, ki ni pomrznil, zato se je precej udiralo. Pod grebenom se je megla začela trgati in ko smo ga opazili v celoti smo videli da je povsem zasnežen, in da je sneg premehak da bi ga bilo možno normalno preplezati. Za nameček se je še gaz končala in še nihče pred nami se ga ni lotil. Odločili smo se da poskusimo prečiti do normalke in po njej naprej na vrh.
Povzpeli smo se na greben imenovan Luisengrat, in poiskali primerno mesto da sestopimo na ledenik Kodnitz kess. Stopnja je bila strma zato smo se spustili po vrvi do snežišča. Vrv je bila prekratka in ni segla do dna skalne stopnje. Oči je šel prvi, potem jaz in nato še Čopek. Priznam, da me je bilo pošteno strah ko je zmanjkalo vrvi, saj je bilo plezanje navzdol zahtevno, teren plošče in nagrmadeno kamenje, ki se je podiralo. V vznožju smo se navezali v ledeniško navezo in se spustili na ledenik in prečili do normalke. Pot je bila na široko shojena in utrjena tako da smo se razvezali saj ni bilo nevarnosti za razpoke. Vrv in ostalo odvečno opremo smo pustili na bližnjih skalah in nadaljevali po načelu “light and fast”. Hitro smo bili pri koči Erzh. Johann hutte, sonce je že posušilo oblake tako da se je naredil prekrasen dan. Takoj smo nadaljevali proti vrhu, zaradi obilice snega je bil greben povsem enostaven, tik pod vrhom je bilo treba nekaj metrov poplezati po skali in že smo bili pri križu, ki je tokrat komaj še štrlel iz snega.
Pogled navzdol po grebenu kjer smo sprva mislili priplezati na vrh je potrdil našo pravilno odločitev saj je bil povsem zasnežen. Bil je res prekrasen dan, v dolini kopasti oblaki, najvišji vrhovi pa so štrleli iz njih. Bilo je brez sapice in prijetno toplo, tako da smo na vrhu posedeli in uživali ob čudovitih razgledih. Čakal nas je še sestop ki tudi ni bil zahteven, če odmislim prehitevanje in srečevanje drugih res počasnih navez. Pri koči smo sneli dereze in po mehkem snegu oddrsali proti dolini. Kočo Studelhutte smo kar izpustili saj smo pot skrajšali kar naravnost po dolini po snežiščih dokler se je dalo. Zadnji del sestopa se je pošteno vlekel, težak nahrbtnik, hoje po trdi poti in cesti kar ni hotelo biti konec. Čopek je tarnal nad bolečimi koleni, ko smo pa prišli do avta je že na vse tegobe pozabil in že koval načrte za naprej. Zadovoljni nad lepo turo in prijetno utrujeni smo se ob povratku ustavili v Lienzu na zasluženo pivo.