Ledeniški tečaj AO Tržič na Wildspitze

Uvod v poletje se je začel odlično. Zadnji dan šole in spet mi ni treba po spričevalo, saj se z alpinističnim odsekom odpravljamo na ledeniški tečaj v Vent, osvojiti tritisočak Wildspitze (3768m).

Letošnja udeležba je bila kar velika. Nabralo se je kar 13 članov, in tako smo se v petek zgodaj zjutraj s kombiji odpravili proti Ventu. Vožnja je bila dolga, vendar pa je ta hitro minila ob dobri družbi. Po približno 6h urah ali malo več smo končno prispeli v dolino Vent (1900m). Najprej smo se ustavili na info točki, kjer smo še enkrat preverili vreme in izvedeli, da nas naslednji dan čaka gaženje. Nato smo poiskali parkirišče in se tam pripravili za na pot do Bresslauer hutte, ki leži na nadmorski višini 2844m. Vsi smo se zelo veselili hoje v strm klanec v vročem soncu. ”ta hitri” smo do koče potrebovali malo več kot uro in pol, sicer pa do koče brez problema pridemo v dveh urah. Nekateri so se do pol poti pripeljali z žičnico, in so bili na koči tako že pred nami.

Ko smo prišli na kočo so bili fantje najprej navdušeni nad luštnimi kelnarcami iz Slovaške in Bosne, tako da se je večinoma debata vrtela le okoli tega (smeh). Počasi smo se vsi nakapljali, nekaj popili, znosili stvari v lager in se pripravili na popoldanske suhe vaje. Tam so nam inštruktorji pokazali ledeniško navezo, ponovili smo hojo po ledeniku, vrste ledeniških razpok in druge značilnosti gibanja pa ledeniku. Končno je bil čas za večerjo, kjer so nam zopet stregle lepe Slovakinje, ki so bile nekaterim fantom še posebej všeč (smeh). Po večerji se je spilo še kakšno pivo potem pa čas za spanje. Ponoči je bilo kar pestro spati med 12-imi fanti, ki kr fajn ”žagajo” vsak po svoje.

Jutranji auf je bil zgodaj, saj smo vedeli da bo napoved dobra in se bo sneg kmalu ojužil. Hodili smo cca. 1,5 ure potem pa nadeli dereze, cepine, pas in čelado. Naredili smo manjši vzpon na vrh sedla Mitterkarjoch, od tam pa smo sestopili, da smo prišli na ledenik Taschachferner, kjer smo se navezali v ledeniške naveze. Razmere na ledeniku so bile prilagojene posamezniku, nekaterim se je udiralo, tistim, ki smo bili lažji pa nas je prijetno držalo na vrhu, in smo tako kar hitro prišli do pod vznožja grebena, ki vodi na vrh. Tam smo se odvezali in splezali na vrh. Kot po navadi nas je pričakal lep križ in še lepši razgled na okoliške hribe in ledenike. Nekateri člani ekipe so se odločili, da na vrh splezajo po manjšem koloarju. Potem smo na sončku počakali preostalo ekipo, naredili nekaj skupinskih fotk in počasi sestopili.

Ob sestopu iz ledenika, smo se ustavili še pri ledeniških razpokah, kjer so nam inštruktorji demonstrirali reševanje iz ledeniške razpoke, nato pa smo to še sami izkusili. Ko smo zaključili se je vsaka naveza odpravila nazaj proti koči. Sestop je bil kar prijeten, saj je bil sneg že močno ojužen, hoja pa je bila tako mehka. Ko smo prišli do koče, ni bilo večjega užitka od sezutja čevljev, sedenja na soncu in prijetno debatirati ob pijači. Vreme se je sčasoma začelo slabšati, zato smo spakirali stvari za v dolino. Pri sestopu so nas že lovile kaplje dežja, vendar smo temu ubežali v pravem času. Pri avtomobilih smo se preoblekli in se odpeljali nižje v civilizacijo. Ustavili smo se na pijači in se tam dogovorili kam naprej. Vendar pa nazadnje iz tega ni bilo nič, saj nas je pregnalo slabo vreme, tako da je padla odločitev da krenemo proti domu. Na poti nazaj je bilo pestro… Tako dolga vožnja mi še nikoli ni tako hitro minila. Toliko smeha in toliko hard techno muzike res težko pozabiš (jok). Težko pozabiš tudi lepe Slovakinje, sploh nekateri. Pri prihodu v Tržič še zadnja pijača in utrinki iz ture in nato proti domu.

Krasen ledeniški tečaj, krasna tura, še boljše vreme in krasna družba s katero upam da še kdaj ponovimo celotno zadevo, kakor se tiče ture in kakor se tiče zabave. Super ekipa in hvala vam vsem za vašo družbo in potrpljenje, glede na to da sem bila med vami edino dekle!

Tečaja so se udeležili: Slavko Rožič, Miha Zupan, Nejc Klemenčič, Janez Križnar, Metod Gradišar, Žiga Hočevar, Matic Kokalj, Benjamin Vidmar, Matic Mohorč, Rok Lipar, Jernej Kuhar, Marjan Vešligaj- Tuši in Klara Meglič

fotografije: Rok Lipar

Previous Post

Grossglockner

Next Post

Severni raz v Mali Mojstrovki

Dodaj odgovor