Je pa lepo. Nemška.

*Odjuga – pogost pojav, ko se narod z juga, praviloma s Hrvaške, pripelje v naše zasnežene hribe in tala pamet vsakemu, ki pride mimo, ker je on »ipak položio tečaj«. Obratno sorazmeren pojav je odsevera, ko se mi, po navadi v drugi polovici julija in prvi polovici avgusta, naselimo na območju severne Dalmacije in Istre.

Od avgusta do danes ni bilo nobenega zapisa na naši lepi strani, škoda. Ajde mladci, saj ni potrebno pesniti, vrzite na »papir« kar vam pade na pamet – naj vas ne bo strah, večino pravopisnih napak odpravi Word! Anže je zato predlagal, da napišem en utrinek. Priznam, sem se moral kar malo prisiliti. A ker imam v zadnjih letih prilik za celodnevne ture relativno malo ali nič, se le-te zdijo še bolj fajn in jih je vredno ovekovečiti na tak način.

Navkljub »fenomenalni zimi« kot se letos rado piše, sva se s Knedlom odločila za preverjeno varianto, nobenemu od naju se ni ravno ljubilo raziskovati razmer in obračati, sploh, ko je prilik tako malo. Že prejšnji teden zavoham objavo, ki zelo diši. Počakava na napoved in v četrtek že vse veva. Rana ura, slovenskih fantov grob – v Preddvoru se prepokava v en avto in letiva v upanju, da bova med prvimi. Dobra šala, kockaste tablice so že zapolnile parking pred rampo. Toplo je, prav kej dosti se ne naprezava, lučka osvetljuje razrito pot pod nogami. Ko prideva do bajte, se v smeri že vidita dve navezi, nekaj jih pa še dostopa. Jasno je, da bova čakala v vrsti kot za mortadelo v Trstu. Trojica že več časa stoji na vstopu in čudiva se, zakaj toliko čakajo. Kakopak – na prvem štantu je visel neki južni brat in pametoval levo in desno, skratka to je bil njegov hrib, njegova smer in njegov led, ker on je to videl prvi – skratka, čakali smo ju, da se čimprej spokata naprej, da lahko že plezamo vendar! Je pa lepo. Knedl je precej bolj vplezan, zato predlagam, da začne on. Ko gledam nazaj, je bil prvi cug še najslabši kar se kvalitete tiče. Fenomenalna atmosfera skozi okno in detajl, ki sledi. Ko to berete je že vprašanje ali je še vse pripopano na svojem mestu. Večina se zadovolji s kratko Nemško, midva pa štajerca še malo višje do skoka, kjer se smer nadaljuje. Nekaj malega klobasanja in sem bil čez, škripavc pa »erste klasse«, še po celotnem žlebu v katerega sva prišla. Knedlu pri podiranju štanta en klin odfrči iz rok, meni pa v narejenem štantu en v roki ostane – »pa sva kvit«.

Še par cugov štajerca, meča že pečejo, mesta za počitek pa kar ni. Na koncu snežišča pod rampo v desno za silo zabijeva, ko se postavi pokonci pa zmanjka štrika in seveda napol visim v nekem gnilem impro-liga štantu. Je pa lepo. Anže »prleti mem« in povleče naprej še 120, v zgornjem delu lep kamin. Frajer čaka na čudovitem štantu s pogledom na severno ostenje Grintovca, zadaj pa se v popoldanskem soncu bohoti Kočna. Haaa, kako žgejo meča – jamrat je treba, da ne bo slučajno kdo mislil, da nama je bilo fajn! Baje morem pogledat za vogal, če je kej?! Iskreno, najbolj sem se bal, da ne bo ničesar, vseeno kar dosti ljudi verjame, da je zemlja ravna, kaj če bi bil ravno tukaj rob? Slaba. No, po nekaj metrih preče zagledam zajlo, ki opremlja Frischaufovo zavarovano pot na Dolgi hrbet. Ni konec zemlje. Knedl potegne še zadnji cug do sončnih žarkov. Čez napihan greben butne veter in odprejo se pogledi na Kamniško stran. Ja, je pa lepo. »Kepca«, potem pa hitro v zavetrje. Spokava via bivak pod Grintovcem. Že pred turo sva se odločila za sestop v Kokro, zakaj, ni potrebno razlagati, ali pač?! Seveda je sestop detajl ture, ker moreš vmes sestopiti tudi navzgor. Že zdavnaj pospravljene dereze moraš ponovno natakniti in to za celih 100m. Hehe, je pa lepo. Po dveh urah se primajeva do Kokrškega sedla, kao, sej samo še malo… na Suhadolnik sva pricapljala v trdi temi po treh urah in pol. Je pa lepo. Tam naju potrpežljivo (vsaj pol ure) čaka taxi Mtka, ki naju zategne nazaj na Jezersko.

Ne pomnim kdaj sem nazadnje bil 13h na turi, prijetno zje*an. Še pir mi ni sedel – brez zgražanja prosim! Čudovita tura, lepa smer v odličnih razmerah. Kljub številčnemu obisku bi jo priporočal prav vsakomur, celo, brez krajšnic. Hvala Knedl za super družbo in fajn plezarijo, Košuto si pa vseeno cel dan gledal – klasičn lokalc! Je pa lepo.

4.2.2024 Knedl/Puki

Previous Post

Alpinistična šola 2023 – 2024

Next Post

Vtisi iz Kirgizije

Dodaj odgovor