Tržaška smer v Triglavu, 450 m, V/IV+

Napoved slabega vremena s ponedeljkom, je botrovala k temu, da se premaknem s cone udobja in po dolgem času nekaj zlezem.

Seba pravi, da bi šel pogledat Steno, tam še nisva lezla skupaj. Prvotni plan je Zahodna Zajeda, tiha želja pa Tržaška, kajti te dni mineva dve leti, odkar je tam ugasnilo eno veliko sonce.

Stojiva pod steno med smerema, vidiva da sta v Zajedi že dve navezi in sva sklepčna, da preplezava Tržaško, za Maksa.

S strahospoštovanjem se lotiva plezanja in hitro stojiva ne delu, kjer se naveževa. Prva štirica nama da vedeti, da bodo kar poštene ocene.

Definitivno težo oceni doda mestoma krušljiva in naložena skala. Hitro nadaljujeva po smeri in stojiva pod ozkim kaminom, katerega se lotiva vsak na svoj čuden način. Če je slaba skala, je varneje zlesti v kamin, tudi če se komaj zbašeš vanj na koncu 🙂

Pred nama je najlepši raztežaj v celi smeri, edini z res kompaktno skalo, prvič potegneva 60 m dolg raztežaj. Stojiva na polici, kjer se obotavljava levo, desno ali naravnost. V levem delu so klini, to bo tisto pravo, prestaviva se samo za kakih 10 metrov, kajti vidiva da bo težek detajl, sicer ocenjen s V-, skala pa nezanesljiva. Res previdno zlezeva ta del, vpenjava frende, uporabiva kline. Tolčeva po skalah, da bova ja prijela tisto pravo, ki želi ostati v smeri. Lahko rečeva, da je bila to najina najtežja petica v hribih, oz. si smer zasluži višjo oceno. Težo oceni doda dokaj slaba skala.

Počasi nadaljujeva po lepih platah III, manjši previs, pri katerem moraš tudi malo pogledati, kako bi ga sploh splezal in končno stojiva na Zlatorogovih policah.

Odločiva se za izstop po spodnji polici, kajti iskreno sem imela dovolj.

Končno zagledava pred seboj Plemenice, sestop po njih, ko si utrujen, pa tudi ni sprehod. Obožujem dolge doline, ko kar ne zagledaš pred seboj koče, ko bi jo tako želel videt 🙂

Pod črto, smer je lepa z zanimivimi prehodi, z orientacijo nisva imela težav, možnost varovanja je dobra, obstoječe kline sva nazaj zabila, kajti nekaj je bilo precej majavih. V smeri pustiva dva nova klina in eno jebico.

Sama smeri ne bi ponovila, se pa vsak odloči zase, ker gre le za klasiko v naših gorah, katere ocena ne pove kaj dosti o sami smeri. Se kar naplezaš.

Jutri bi verjetno drugače spisala, danes sem še malo utrujena 🙂

Bila pa je lepo izkoriščena nedelja pred dežjem.

 

Plezala sva:
Seba Hamberger, AO Rašica
Barbara Medved, AO Tržič
Previous Post

Plezalni tabor Karnijske Alpe 2023

Next Post

Je pa lepo. Nemška.

Dodaj odgovor