Dogodivščine v Karnijskih Alpah
Da ne bom dolgovezila, kako smo v petek, 11. avgusta 2023, začeli pot izpred klasičnega meeting pointa – bencinske črpalke v Bistrici – se takoj prestavimo na izhodišče naše karnijske dogodivščine.
Naš prvi tabor: parkirišče pod Peralbo, nedaleč stran od koče Sorgenti del Piave. Prispeli smo v zgodnjih večernih urah in čudoviti razgledi na še z zadnjim soncem obsijane okoliške vršace so poskrbeli za dražljive občutke pričakovanja, kaj nas čaka v prihodnjih dneh. Janez je imel že precej pripravljenih predlogov, a tudi nam ostalim je vodniček ob pivu in ostrejši kapljici gladko tekel skozi prste in buril misli, v kateri izziv bi se podali. Popolno vzdušje pa so pričarali dolgi zvezdni utrinki, ki so se podili in razsvetljevali nebo med ostalimi milijoni zvezd.
Zjutraj smo si privoščili gurmanski zajtrk. Nato pa – v tržiškem stilu – hitri pogled v vodniček, ekspresno pakiranje in strumni korak pod steno Peralbe (veseli kratkega dostopa ). Mohorč in Mičo sta napadla v Torre Saf, smer De Infanti-Rupil, Ana, Beno, Janez in jaz pa Torre Peralba, smer Camini.
Pod vstopom v našo kaminsko smer je motivacija vidno popustila. Če je prvi raztežaj še obljubljal dokaj suho skalo, pa so vidno sluzasti in mokri kamini višje zgoraj vzbudili dvome. Zarinemo ali ne? No, po nekaj minutnem praskanju po glavah in spogledovanju, je Beno odločil: »Ana, greva!« Ja, fino je, če nekdo prevzame pobudo – in že sva opremo nase metala tudi midva z Janezom. Kljub temu da je bilo videti, da bomo utrjevali veščine mokrega plezanja, se je skala sproti pridno sušila. Uživali smo v kaminskih prijemih in trenirali gimnastične razkorake. Kako pa se lahko raztežaj ocenjen s IV spremeni za stopnjo višjo oceno in povzroči stresne vzklike (vsaj pri meni), smo doživeli v tretjem raztežaju.
Odurno moker kamin, ozek kot strela, je zahteval plezanje v stilu črva. Klin si dosegel šele po 15 metrih basanja. Se mi zdi, da je bilo po tem zdrizastem gozdenju vse lažje, čeprav so bile ocene naprej težje. Po približno štirih urah smo priplezali na vrh in bili veseli, da nismo klonili. Lahko še povem, da skica v vodničku Karnijske Alpe kaže, da je smer gosto nabita s klini kot strelovod, a ni tako. Zelo prav so nam prišli frendi, zabili smo tudi dva, tri kline. Sledil je spust po vrvi, kratek sestop in že smo bili na parkirišču v bazi.
Nekaj časa za nami sta prišla tudi Mohorč in Mičo, podobno navdušena kot mi. Tudi onadva sta imela nekaj akrobatskih manevrov zaradi mokre skale, vendar sta smer ocenila kot lepo. No, verjetno ni treba posebej pisati, kaj je sledilo. Analiza, kako pak. Ker je bil za to noč napovedan dež, si nismo drznili zastaviti velikopoteznih podvigov, zato smo se odpravili spat rekoč, da bomo zjutraj videli, kaj in kako bo ter se odločili in noč je bila vse prej kot obetavna – nalivalo je do jutra.
Zato smo brez slabe vesti malo dlje poležali in čakali, da se stene začnejo sušiti. Odločili smo se za lažjo turo (popoldne je bil spet napovedan dež). Formirali smo dve navezi. Trojko: Mičo-Mohorč-Beno in drugi par: midva z Janezom (Ana je morala pri dostopu obrniti, ker so ji »zaštrajkala« kolena). Zagrizli smo v sosedo Peralbe – Monte Chiadenis, bolj natančno Torri dei Chiadenis, smer Delle guide (330 m, IV (IV+)).
Da ne bi bilo prelahko, je bila prva zajeda v prvem raztežaju elegantno zmočena. A navajeni sluzastih kaminov, smo se z lahkoto spopadli z njo. Po dveh urah in pol prijetnega plezanja smo bili na vrhu. Sledilo je nekaj kolovratenja s spusti po vrvi, a je bil zato toliko večji užitek ob hidraciji pri koči Calvi. Tudi zato, ker je vreme zdržalo, pika na i pa so bile mimoidoče dame s kužki, ki so popestrile dogajanje in preusmerile poglede fantov od zgolj alpinističnega železja. Ko smo prišli v bazo, smo se odločili, da poberemo šila in kopita in se prestavimo v kamp v Sapadi. Ker je bil zaseden, smo šli v 24 kilometrov oddaljen kamp v Collini, ki se nahaja v bližini koče Tolazzi.
Nov dan, nov načrt, novo pričakovanje. Ker je bil tudi za ta dan v popoldanskih urah napovedan dež in ker so dostopi iz Colline dolgi, smo izbrali krajšo smer: v Placche del coston Stella smer Delle Placche (220 m, V (V+)).
Do vstopa smo sopihali 2,5 ure, saj smo se odločili, da pridobimo na kondiciji in smo zato obrali nekaj več ovinkov. Pa še po borovnicah smo se pasli.
Smo se pa zato toliko bolj suvereno zapodili v platke. Ker je skala čvrsta in odlično drži, si se lahko kaj hitro spozabil, da je dobro sem ter tja podtakniti tudi frenda. Oba težja detajla smeri sta previsa, tako da je bilo potrebno zajeti sapo in spustiti kakšen nekontroliran zvok (vsaj jaz sem piskala). Sicer pa nam je šlo res tekoče in po dveh urah smo že ležali na travi in bili veseli, da nam je bilo tudi tokrat vreme naklonjeno. Po poti nazaj smo se ustavili na planšariji oz. malgi Moraret, kjer je sledila zaključna analiza zopet začinjena s kužki. No, ne čisto zaključna. Zadnja je bila nato v baru v kampu, kjer smo se natakarju tako prikupili, da nam je postregel z brezplačnim pečenim krompirjem.
Zadnji dan – na poti domov – smo se prelevili še v turiste. Odpeljali smo se v sosednjo dolino Val Pesarina, pogledovali proti goram in že kovali naslednje plezalske cilje.
Super smo se imeli, še več takih taborov in kot smo rekli po vsaki preplezani smeri: »Da bomo še velikokrat in srečno prišli v dolino!«
Zapisala: Maja Korošec
Plezali smo: Benjamin Vidmar, Ana Serec, Matic Mohorč, Matija Ribič, Janez Ambrož, Maja Korošec
Preplezane smeri:
– Torre Saf, smer De Infanti-Rupil, 410 m, V (V+);
– Torre Peralba, smer Camini, 330 m, V+;
– Torri dei Chiadenis, smer Delle guide, 330 m, IV (IV+);
– Placche del coston Stella, smer Delle Placche, 220 m, V (V+).
