Končno spet malo hribov v plezalnem smislu. Zadnja dva vikenda se odločiva zapeljat čez mejo, ker tam naj bi bili krajši dostopi in lažji sestopi. No, uštela sva se oba vikenda, pa vendar se je splačalo malo več prehodit.
Visoka bela špica, Severni raz IV+, 280 m
V petek po službi na hitro spremeniva plan in se odločiva za obisk Belih vod, prvič zato, ker jaz tam še nisem bila, drugič pa zato, ker sta tam dva ČAO člana, pa se bomo malo podružili. No, na koncu so bili tam še trije člani AO Cerkno, tako da smo bili pisana druščina.
Okoli 20h zvečer oprtava dokaj težka nahrbtnika na rame in se zapolživa proti bivaku. Že dolgo nisem nosila take teže na ramenih in temu primerna je bila moja hitrost. Po dobrih dveh urah zaslišiva smeh pred bivakom, nasmejane obraze in tudi midva končno odvrževa težo z ramen.
Čudovit večer je bil, zato s Sebom kar dolgo posedava zunaj in občudujeva Jalovec obsijan z luno, v vsej svoji lepoti.
Spim zelo slabo, kajti bivak do konca napolnimo, tako da vstanem ob 5h samo toliko, da se načudim čudovitemu vzhodu, potem pa nazaj spat. Vem, da se nama ne mudi v smer, kajti dostopa imava približno 10 minut, smer pa ni tako dolga.
Sama smer ponuja logične prehode in dobro skalo. Uživam do zadnjega trenutka.
Če pa se dotaknem detajla V-, tukaj mi vse odpove, kar ni in ni šlo čez, vesela za gurtno, ki so jo postavili tja, lahko bi rekla, da je ocena detajla V- A0, ali pa sem samo jaz zanič 
Ob 12h stojiva na vrhu Visoke Bele špice, kjer se zadrživa kar nekaj časa. Za sestop se 3x spustiva po vrvi in malo manj prijetno melišče v spodnjem delu. Pred bivakom si skuhava kosilo, jaz počivam, Seba nabira drva, da zakuri ogenj in čakava kolege iz sosednjih navez, da se še malo podružimo, preden midva odrineva proti domu. Čudovita polovica vikenda, fajn družba, krasna smer, vredna, da jo splezam ponovno, sploh pa da se vrnem v te konce, kjer se enostavno čas ustavi, toliko lepot na enem koncu.
Tofana di Rozes, Via della Tridentina, VI, 600m
Ponovno petek, pakiranje, vožnja, okoli 23h parkirava pod Tofano, da bova zjutraj čim bolj na kamot. Dostopa ni veliko, sestop bo pa tudi lahek. Ja
Zjutraj v miru popijeva kavico, ko se mimo naju pripelje vozilo s slovensko tablico, ponovno dva ČAO člana, s katerima na koncu ugotovimo, da imamo v planu plezat isto smer. Ja no, vsaj sama ne bom na štantih.
Smer poteka v najzahodnejšem delu stene Tofane. Do tja rabiva dobro uro res počasne hoje in že stojiva pod smerjo. Začetni raztežaji so lažji, mogoče za Dolomite celo malo preveč našodrani in krušljivi, še vedno pa ne tako zelo, kot je to moč videti v naših gorah. Prehodi so tudi v tej smeri smiselni, tako da se ne zgubljamo in hitro napredujemo. V gornjem delu stene se srečamo z malo bolj zahtevnim plezanjem, pa vendar še vedno uživamo in se ne mučimo preveč. Smer res da ni tako opremljena kot kakšna bolj obiskana v Tofani, pa vendar notri najdeš dovolj klinov, mogoče priporočam kakšnega frenda, za zraven, to je pa to.
V zadnjem raztežaju smo malo zmedeni, ker imamo tri različne opise, ena vodi pred kaminom ven skozi prečko, druga po kaminu naprej. No, Seba izbere prečko, vrv se nama zatakne tja, kamor vseeno če se ne bi, tako da se spravim v težek problem, treba bo trenirat previsne prečke hehe.
Po 6 urah zaključimo s plezanjem in mislimo, da nas čaka samo še hiter sestop. No, čaka nas še kakih 200 vm lažjega poplezavanja navzgor, iskanja poti, ki nas pripelje v dolino. Vedno bolj nam je jasno, da bomo hodili okoli cele mogočne gore Tofana, tako da smo se dali na airplane mode in veselo nabirali km. Po nekje 11 urah punci prisopihava za fantoma do parkirišča, kjer sta nama že pridna skuhala makarone, pač sta se hotla pokazat, da sta hitrejša , oz midve sva namenoma hodili počasi, da sta naju postregla 
Kondicija še vedno malo peša, zato sva nedeljo izkoristila za ležanje ob jezeru, taki vikendi vedno zmagajo, en dan res delaš, drug dan si brez slabe vesti odpreš pivo in daš vse štiri od sebe.
Sej danes bi vam ga z veseljem dala heheDo naslednjič, I guess
