V četrtek (24. 4.) je bilo tako lepo vreme, da ni bilo za zdržat doma, pa sem šel pogledat malo do Gornika, če je še kaj snega.
Za vsak slučaj sem vzel še dereze in cepine- če bi lih kakšna grapa izgledala zalita. No pa sem v desnem delu severne stene med Toplarjem in Kofce goro “našel” eno v še kar dobri kondiciji. Še preden sem sploh vstopil v grapo sem se ubadal z res globoko in široko robno zevjo. V vstopnem žlebu sem plezal po trdem snegu in skali, višje po ozki grapi, ki jo prekinjajo krajši in strmi skoki in nekaj zagozdenih balvanov. Skoki so bili pričakovano kopni, a v položnejših delih je še kar nekaj ledu, zbit sneg pa prav po vsej grapi. Glede na spomladanske razmere je bil največji problem ravno padajoče kamenje, čakanje za vogalom pred ožjimi deli smeri in hitrostno plezanje do naslednjega kritja. Višje ko priplezaš boljše so razmere in manj kamenja leti iz stene, tako da je bilo zadnjih 200 m prav uživaških.
Preplezal sem novo smer in jo poimenoval Na svoji zemlji, ocena: III, 2, M, 60°/40°-50°, dolžina: 550 m, plezal sem slabi 2 uri. Celotna smer po težavnosti in načinu plezanja še najbolj spominja na Kramarjevo smer v Storžiču, ob bolj zimskih razmerah je pa verjetno prav uživaška in težavnost nekoliko manjša. Dolg je le sestop, ki poteka po zavarovani poti na Hajnževo sedlo in nazaj do Gornika. Ob 6-ih popoldne sem se že vozil proti Paklenici, počasi bo treba pozabiti na sneg…
