Kompotela, Skriti prehod IV/4 M5, 250 m

Petek, ponovno pogovor kam bi šla, sobota bo lepa. Pa si mislim, kaj me sploh sprašuje, če je sigurno, že vse splaniral, meni pa itak samo Begunjščica hodi po glavi, saj veste, malo dostopa, pa hitro si pri koči, nekako moj stil :)In seveda ne traja dolgo, ko mi zaupa svoj plan in želje. Pa sva tam, f***, 4 ure dostopa, jaz tega ne zmorem, večni boji z mojo kondicijo na začetku in toliko večjim zadovoljstvom, ko opravim s tako turo.

In sva šla do Kurje doline in gas proti Kompoteli. Res ena sama divjina. Z orientacijo nisva imela težav (no on jih ni imel) 🙂 Udela  sva lovsko pot, pri kateri so naju do Krvavške grape vodili rdeči trakovi. Nekdo se je zelo potrudil, hvala! Kaj kmalu sva zagledala drevo, po katerem se po vrvi spustiš do mesta, kjer ugledaš smer. Že od daleč je bila videti vrhunska, s prvim raztežajem pa sva samo dobila potrditev, da je res.

Detajl smeri je bil pri nama bolj kompakten, kot so ga imeli prvi plezalci prejšnji teden. Seba je zabil en klin, za katerega mi je rekel, naj ga pustim notri (kot, da bi ga drugače na tistem mestu zbijala ven hehe). Kar hitro zlezem čez detajl in že stojim na naslednjem štantu. Od tam Seba vleče štajerca čez prečko, do naslednjega raztežaja. Sama sem se začela boriti s štantom, klina se nista vdala, tolkla sem toliko časa, da me je pošteno bolelo zapestje, zabila sem ju nazaj, se jima zahvalila za vztrajnost, sebi pa sem priznala poraz 🙂 Ko sem prišla za Sebom, so se mi usta raztegnila do ušes, a je lahko lepše, kakšen ambient, sledil je meni najljubši raztežaj, ravno prav pokonci, da samo uživaš v danih razmerah. Po tem delu naju je čakala še ena lažja prečka in manjši skok, kar sva prehodila nenavezana, kajti razmere niso popuščale. Sledilo je še nekaj “težkih” metrov štamfanja proti vrhu, vklopila sem pogon na vse štiri in kaj kmalu sva stala na vrhu Kompotele, se sesedla v sneg in uživala v razgledih na okoliške Velikane.

Ker je bil dan res čudovit, sva se sprehodila do Mokrice, s katere sva sestopila nazaj v Kurjo dolino.Ma vam povem, dolga pot je bila, sva se morala pošteno hidrirat, seveda tam, kot po navadi.

Čestitke še z moje strani Anji Petek, Boštjanu Humarju in Galu Kokelju za odkrito novo čudovito smer, v divjini Kompotele.

Priporočam!

 
Plezala sva
Seba Hamberger, AO Rašica
Barbara Medved, AO Tržič
Previous Post

Tihe misli

Next Post

Spet doma

Dodaj odgovor