Ta vikend pa res ostanem doma, sem si rekel še v petek dopoldne. Potem pa Bager (AO Rašica) začne s svojimi idejami in predlogi. Najprej pristanem samo na večerno »plastiko«, par ur kasneje pa sva že zmenjena, da greva v hribe. Hitro se začnem prepričevati, da vreme vendarle ne bo tako slabo. Že tretji vikend zapored kakšnega prav baročnega vremena ni. So pa zato razmere in dokler so, jih je potrebno izkoristiti.
Po dolgem času greva v Julijce, parkirava na relativno praznem Vršiču, kjer vsi napadajo Mojstrovke. Midva greva v drugo smer, proti Prisanku. Med hojo komentirava stanje stene, med tem ugotoviva, da vsak gleda svojo smer, ne iste. Nastal je nek šum v komunikaciji in jaz sem bil prepričan, da greva v Zimsko, Bager pa me je v bistvu povabil v SZ grapo. Tako je to, starejši občani in intraneti – poslal mi je napačen link.
Stena je v oblaku, precej piha. Zgaziva pod vstop, ki od daleč ne deluje nič posebnega, ko stojiva pod njim pa ni več tako zelo nedolžen. Sprva grem zelo previdno, potem pa kar steče in razmere se z metri boljšajo. Skok, ki je v slabih zimah konkreten M(5), je sedaj prav uživaški. Dobrih 30 ali celo kaj več metrov ga je in to precej pokonci, rekel bi 70-85°. Zaradi dobrih razmer sva celotno opremo spet peljala samo zluftat. Za skokom se odpre široka grapa, v kateri so razmere sprva korektne, višje pa gaziva. 400m višje, po uri in pol, izstopiva direktno na označeno pot in odpre se nama meglen pogled na primorsko. Sestopiva nazaj na Vršič, kjer sva že ob 11h, »analiza« vseeno paše.
*V vodničku piše sicer Jugozahodna grapa, a to ne more biti po nobeni logiki. Obrnjena je na severozahod.
