Konec tedna je bil pred vrati in kot se za prave »vikend bojevnike« spodobi, sva tudi midva z Benotom že imela plan. V mislih sva že nekaj mesecev imela Prontarsko, ker je še noben od naju ni lezel. Ko pa sva prišla do informacije, da je tako zalita, da jo lahko posoliraš, je Beno hitro predlagal alternativo. Prontarska pa je ostala za »backup«.
Tokrat kreneva malo bolj zgodaj, a še zmeraj prepozno, da bi prehitela načelnika, katerega avto zagledava zjutraj na parkingu. Pot oziroma cesta na Korošico je zame vedno eno samo matranje, že kot otrok je nisem maral in sem vedno raje šel po lovski. Sneg se začne pri drugem ali tretjem ovinku, mraza ni in »švicava fuL«. Začneva se vzpenjati pod steno, v Prontarski sta že dve navezi, ena je še pod vstopom, skratka gužva. Midva pa pridno rineva navzgor, izbrane smeri še ne vidiva. Potem pa prideva za vogal in nad nama v oči bode kratka zaledenela zajeda. Sicer že od daleč zgleda zaj*bano, ampak najin moto je bil »probat ni greh«.
Vstopni stožec ni obetal, a že nekaj metrov nad njim so razmere za jodlanje. Dokler Beno ne najde dobrega mesta za štant, ima prvi cug delno štajerski priokus. Potem naravnost pred nama vidiva zajedo v Mejaški smeri, desno pa zastrašujoč previs Strašila. Greva naravnost in pod rahlo previsno zajedo še enkrat štantava. Ne moreva se odločiti ali zgleda bolj zastrašujoča od daleč ali od blizu. Beno se poda v akcijo, mirno in trezno napreduje pod previs. Jaz drgetam na štantu in se sprašujem kaj toliko menca. Zbaše se čez in zavriska od veselja. Piha vse močneje in pršni plazovi so vse bolj pogosti. Pod previsom me zasipava in hitro mi postane jasno zakaj je toliko trajalo, pod nogami kmalu ni več prav dosti, levo ali desno dereza zapraska po skali, cepin pa išče luknje v ledu. Zasnežen kot snežak se tudi jaz dokaj elegantno zbašem čez v še bolj odurne vremenske razmere. Megla je še bolj gosta, piha in prenaša grobe snežne kristale, ki bičajo obraz. Pred nama je še en krajši skok, nato pa lažja grapa do naslednjega štanta. Beno nekaj govori, a slišim samo svojo vetrovko, ki poka v vetru. Na naslednjem štantu pustiva not profilca, bi ga bilo greh jemati ven. Zdi se nama, da do vrha ni več dosti. Vmes imava spet celo nekaj metrov vodnega ledu. Počasi se svet odpira in že gaziva po vršnih pobočjih. Sonce se hoče prebiti čez oblake, a ne zmore. Zloživa vrvi in zagaziva čez zadnje mučne metre do grebena, nato pa po grebenu proti vrhu.
Piha vse močneje, vidljivost je praktično nič, če ne bi bilo sledi predhodnikov bi bilo še zelo zanimivo. Vlečeva se kot megla, a kaj kmalu gre samo še navzdol, aleluja. Zaradi slabe vidljivosti sva se že prej odločila za sestop na Kofce.
Sredi sestopa pod nama vidiva par, ki ima velike težave pri sestopanju. Na daleč ugotoviva, da sta brez derez. Ne samo, da nista imela opreme, bila sta oblečena v lahka pohodniška oblačila, visoke usnjene mestne čevlje, brez rokavic in kape, imela nista nobene dodatne obleke, hrane ali pijače. Baje sta nekje prebrala, da je pot na vrh zelo lahka. Kljub temu, da je že na Kofcah močno pihalo in je bil vrh v sivem oblaku, sta se odločila poskusiti. Vsakemu dava en cepin, Beno na hitro razloži kako hoditi naprej in skupaj kot račke sestopimo na planšarijo.
Za piko na i, Benny Benassi nekje do Kofc izgubi čelado, preden je to opazil, jo je veter najbrž že odpihnil bog ve kam. Če pa slučajno kdo najde belo BD čelado, ne bo ostal žejen…ali pa bo imel novo čelado.
Sestopiva na Matizovc, kjer naju čaka prevoz do Podljubelja. Sledi krajša analiza od želene, a dan je bil dolg. Za samo smer sva porabila 5 ur.
Plezala Beno in Puki.
