V gosti megli tipava teren pred seboj, snežinke bičajo obraz. Difuza je tako huda, da večino časa ne veva ali hodiva gor ali dol. Z lahkoto si pred oči pričaram prizor iz knjige »Sneg na zlati veji«, to niso črne misli, pač pa avantura. Z očmi na pecljih tavava levo in desno, iščeva karkoli prepoznavnega. Za trenutek se razjasni. »Lej štanga, tabla je!«, navdušeno zakliče Beno, trenutek za tem se nama pred očmi izriše bajta na Kriških podih.
Kljub silni lepoti mi Krnica nikoli ni bila nikoli zares pri srcu, sploh ko pomislim kako se mi je vlekla pot navzdol, ko sem pred leti »odlaufal« čez Prisank, Razor, Planjo, Križ in se čez Kriško vračal na Vršič – epopeja! Škripavček obeta. Dostop je začuda UŽITEN, no, ja, vstopni stožec pa ne več toliko. Gaziva do kolen in se sklobasava čez do trde rampe, juhuhu! Čez celotno smer sva našla vse od puhca pa do ledu, na ključnih mestih tudi vrhunski snežni led.
Hrib se zaradi konstantnega sneženja hitro otresa odvečnega snega. Snežinke se zaletavajo v vetrovko, pod nogami poka debela skorja, sicer vlada smrtna tišina. Zaradi neugodnih snežnih razmer se pred prečkami v desno naveževa, varujeva ravno toliko, da se v primeru zdrsa ne bi zapeljala čez celotno steno. Izstopne variante nad nama vse po vrsti grozijo z ogromni opastmi, ki se šibijo čez nazobčan greben. Izbereva skrajno levo, tisto z najmanjšo opastjo. Prisopihava čez grapo in se skotaliva na pode, ki so že zabiti z gosto meglo.
Za skalo se za silo skrijeva pred vetrom in pospraviva opremo, ki sva jo peljala na šapancir. Optimistično sva »splanirala«, da se bova do avta vrnila na štop. Močno sneženje nama je dalo misliti, da se najbrž v takem čez Vršič ne bodo prav drenjali, zato začneva klicariti potencialne taksiste. Čakajoč na pozitiven feedback, začneva sestopati proti domu na Kriških podih. Ping pong žogica, ki naju obdaja, v kombinaciji z močnim sneženjem, otežuje navigacijo in povzroča hudo spakovanje najinih ksihtov v upanju, da bova zagledala kaj več kot belino. Pomagava si z mapsi, ko se megla za trenutek razkadi pa na svoji desni ugledava bajto. Najdeva tudi smerokaz na katerem naju podatek, da je do Trente 4h močno razveseli. Slalom po mulatjeri furava kot Mikaela na olimpijskih in večino ovinkov kar pošteno krajšava. Benji nima premaza na derezah (haha), zato se mu delajo cokle, kljub temu sem jaz tisti, ki prvi sfrči v eni od prečk. V gozdu spokava vso kramo v ruzak in premočena od celodnevnega sneženja uživava v dežju, aber romantiše za popizdit.
Taxi Knedl že drvi čez Vršič, midva pa nabijava položno in široko mulatjero, po kateri višince zbijaš počasneje kot kavč majstri svoj holesterol. Komaden kozorog nama s pogledom da vedeti naj spi*diva, saj je tukaj on kralj. Naveličana se prijajcava na cesto, najine rikše pa nikjer. Knedlu se ni ljubilo priti naproti, Benotu zato pomotoma uide kakšen je*emti. Na parkingu v Trenti se v trenutki odkupi z mrzlim pirom, vse je dobro.
Fajn avanturističen dan, smer nič posebnega, vendar je ne gre podcenjevati zaradi nizke ocene. Lepe pirhe vsem!
8.4.2023 Plezala: Beno & Jurij
Posebna zahvala in plaketa za izredne zasluge: Anže Knedl
