Na dan Državnosti se nas je nabralo skoraj dva ducata članov AO Tržič, kjer smo se odpravili pogledat ledeniške razmere pri sosedih na severu v Avstriji, z namenom pristopiti na vrh Grossvenedigerja.
Ura odhoda ob nečloveških urah je hitro poskrbela, da je vsak zase našel svojo comfort cono udobja na sedežu in si nabaral še nekaj energije, vse do prihoda na izhodiščno točko v Hopffeldbodnu, od parkirnega mesta naprej smo stopili v pogovornem tempu preko celotne doline do tovorne žičnice, sprehod je hitro minil, vreme je botrovalo k temu, da se krema z visokim UV faktorejm, je kar redno uporabljala, sapo nam je jemal razgled na okolico doline in pogled na Grosser Geiger.
Prihod do tovorne žičnice je omogčal, da si se lahko olajšal za nekej kilogramov in 5€ iz lastnega konta, v primeru lažjega koraka do koče, zato smo rajši investirali v koči za hidracijski napitek, dostop do koče je bil v stilu, vsak po svoje, tako po označeni in delno zavarovani poti, kot po ferati, ki je v neposredni bližini ledeniškega jezera, za katero bi pri nas rekli prej, zavarovana pot kot ferata.
Po opoldanskih urah naprej smo začeli prihajati do koče ali kar do, kot nekakšnega gorskega hotela, kateri je in še kar ponuja 150 ležišč, po check in-u, je vsak član od skupine pridobil kos debelejšega papirja, kjer je šlo predvsem na način zaupanja (fair play), vsak sam je bil odgovoren za lastno evidenco hidracije, nakar smo hitro bili mnenja, da tak sistem pri nas nebi obrodil sadov za gostince.
Bližnja okolica koče je ponujala še zdosti odjužene snežne odeje na kateri smo lahko opravili obnovitveni ledeniški tečaj, ob in po izvedbi tečaja smo nekateri še nabirali nekaj odtenkov poletne barve, drugi pa bili v iskanju sence, kjer so nekateri imeli pobližnje srečanje z lokalnim hišnim psom, ki je bil očitno alergičen, če si imel v rokah kakršenkoli podolgovati alpinistični pripomoček, nakar je, kot pravijo, človekov najboljši prijatelj, tudi rad pokazal zobe, pri njem žal ni šlo na zaupanje, ampak na distanco.
Preostanek časa do večerje in do sladice je minil ob razpravljanju raznih alpinističnih avantur in ob hkratnem planiranju izvedbe različnih vzponov po navezah za naslednji dan, tako je bila noč zopet kratka za nekatere, saj so bili prvi zagnani mladci že aktivni ob urah da si marsikdo tudi ni upal pogledati na uro, zato je nočni spanec deloval bolj kot počitek, kjer so oči počivale, ušesa pa žal niso bila deležna počitka tišine v skupnih ležiščih, ta pripravljeni so imeli protihrupne ušesne čepke.
Praznična nedelja, je bila vremensko skoraj da ne požegnana (blagoslovljena) z vremenom, naslednji dan nam je postregel vremenski preobrat, vsaj potreba po sončni zaščiti ni bila potrebna, oblaki so bili aktivni toliko, kot vsi, ki smo se pred vstopom na ledenik, pripravljali v ledeniške naveze, kot tudi vsi že dodobra ogreti na in v grebenih. Vremenski preobrat, nam je omogočil zelo omejene razglede, ter precej okrepljen veter s konkretnimi sunki, ti so pripomogli k hitremu postanku za digitalni spomin in k povratku proti koči.
Povratek in zaključni postanek ob koči, kjer se ob ponovnem vremenskem izboljšanju, v dolino ni več toliko mudilo in hkrati čakajoč na še nekaj članov naše skupine, vse dokler se nismo nekateri odločili in izkoristili ugodnosti tovorne žičnice in dolinskega prevoza, smo bili le primorani se časovno prilagodtiti za sestop v dolino do tovorne žičnice, v okolici koče ni bilo mogoče pridobiti operaterskega signala, kot tudi preko celotne doline, šele do izhodiščne točke.
Olajšava tovorne žičnice, je bila tolikšna, da je sledil še en postanek pri tovorni žičnici v dolini, za povrh se je vožnja dolinskega taksija preko doline do izhodišča delovala daljše, kot dostop do koče dan poprej, določeni so še neutrudno stopili do izhodišča.
Super je bilo, mogoče se še kdaj se vrnemo v te zanimive kraje in si ustvarimo novo zgodbo/e.
Pohvala vsem udeleženecem na turi in podjetju Luka Pgt za že večletno zaupanje in omogočanje prevoza, ter pohvala tudi vozniku avtobusa.
