Dvajset minut po tem, ko se je petek uradno prelil v soboto, 14. 2. 2015, je bel kombi s člani AŠ Tržič zapustil še ljubljanski ring v smeri jugovzhoda. Kar ne bi bilo nič posebej vznemirljivega, če ne bi šlo za valentinovo in pustno soboto hkrati, nam, »članom odprave« pa je še največ krvi po žilah pognalo dejstvo, da se odpravljamo pustolovščini naproti.
Sicer se razen magičnih efektov oznak na kombiju, ki so poskrbele, da niti na meji ni bilo težav s prevozom raznih stvari in snovi, nitimimo policijskih radarjev ne s hitrostjo, ne spomnim prav dosti, saj so me, podobno kot sopotnika Nejca na levi in Muckom na desni, na zadnjih treh sedežih vozila, nadvladali simptomi Trnuljčice.
Po manj kot četrtini dneva trajajoči vožnji, ki sta jo dinamično izpeljala Janez Štefe in Slav’c, smo se ustavili na jutranji kavi (in gorivu za kombi), pristnih dobrinah prvega bencinskega servisa po avtocesti (Slavonski Brod) v BIH. Kavi je dal pravo aromo smeh, ki je pač večni spremljevalec šal in komentarjev znotraj »ferajniške« družbe ene same »bejbe« obdane z vsaj petimi »gajstnimi« Gorenci. Med vsemi se je najbolj izkazal Janez, ki je na moj račun izstavil izjavo o »trpežnosti kot rostfraj ograja«, kar se me je nekaj ur kasneje kot vzdevek dejansko prijelo. Kljub vsej bogati vsebini pogovorov ob kavi, pa gre popolna zmaga znaku s slikovno prepovedjo »fleksanja« na bencinskem servisu. Slednja nam je ob dojemanju njenega sporočila uspešno izpahnila čeljusti, tako, da smo vse kriterije za dober začetek dneva izpolnili.
Pot nas je po ostrih ovinkih, nad reko, pod skalovjem in mimo stoterih Golfov ter mnogokatere »kuče Srba« vodila čez prvi večji kraj Konjic, do naslednjega postanka v Jablanici. Nad vsemi čari, ki jih je ponujala smo bili prevzeti, nekateri toliko bolj nad najboljšim »burekom izpod sača«, spet drugi nad lepotami gorate dežele, pa nad »tapravu bosansku kafu«, ki je še največ preglavic pri naročanju povzročala Jonyjuin Mihi (drugim toliko več smeha), močne vtise pa nam je pustil tudi porušeni most ob parku pred zgodovinskim muzejem, nemim pričam vojne vihre. Miha nam je na poti do vozila zaupal še »zgodbo o BanaANNIII«, potem pa smo nadaljevali skozi očarljiv kanjon, pretežno v smeri jug, proti Bijeli. Težav z iskanjem parkirišča ni bilo (vsaj ne toliko kot s samim parkiranjem, ki pa ga je Janez obvladal kljub pomoči vsaj petih »lokalcev«, katerih navodila absolutno niso bila sinhronizirana).
Ob pogledih na vso opremo, ki smo jo premogli in ki so si jo natovorili ostali udeleženci pa je padla odločitev, da pustimo plezalne pasove (z vponkami in drugo dragoceno kramo, ki sodi zraven) ter vrvi na varnem v prtljažniku – da bomo malo drugačni od vseh ostalih. Pred startom ture je sledilo še častno fotografiranje naše skupinice s slovensko zastavo (na približno 100 m nadmorske višine), potem pa smo se kot taktično skoraj popolnoma zadnji odpravili na pot. Kljub tradiciji AO Tržič, (ki veleva, da s(m)o pripadniki absolutno vedno prvi na cilju) smo dobronamerno sprejeli odločitev, da tokrat ne izstopamo in ostanemo znotraj skupine. Tradicije nam ni uspelo prelomiti, po kakšnih 500 metrih polžjega napredovanja je Slav’c iz prve prestavil v četrto in še pred prvimi 400 metri višinske razlike, smo prevzeli pozicijo čela.
Pot nas je vodila skozi gozd, čez raven, kjer še stojijo kamniti ostanki opuščene vasi, po kamenju in snegu, za prvi dan pa se je po načrtu zaključila na ploščadi (kamor smo spet prišli prvi), na okoli 1500 m nadmorske višine, obdani z belimi vrhovi, zelenimi borovci ter čudovitim pogledom na vrh Lupoglava, ki nas je naslednje jutro dočakal. Postavili smo svojo zastavo ter tri šotore za dve osebi, kuhinjo, taborni ogenj in v njegovi neposredni bližini taborno dnevno sobo (sedišče). Sonce nas je počasi zapuščalo in z zadnjimi zlatimi žarki je potonilo vsako upanje, da ne izkusimo vseh čarov spanja pri napovedanih -10°C. Ob dolgotrajnem taljenju snega in segrevanju vode, smo res cenili čaj in makarone, ki so ob zaužitju dajali prijeten občutek toplote, sicer pa smo se greli s čim več gibanja med urejanjem tabora.
(Izključujem 1kg težek Jonyjev trud, ki je med »soferajnovci« podelil prineseno pivo), do zaužitja kakšne rakije in drugih snovi kljub vsem gradovom v oblakih ni prišlo, saj se je zalomilo pri (ne)imetju slednjega na eni strani in dehidraciji, ki je prežala nad nami na drugi strani.
Zvezde so prepletle nočno zimsko nebo nad zasneženimi gorami, ledenelo je vedno bolj, mi pa smo se počasi pripravili na spanje. Upoštevali smo teorijo bivakiranja: čevlje smo dali v spalko k nogam, vlažne stvari v položaj za sušenje (predvsem nogavice in vložke od čevljev), zabubili smo se v spalke in se zavedali, da »je naš cimer biološki radiator« (koliko je dejansko prišlo do stiskanja in v katerih pozicijah ve vsaka dvojica zase- in naj pri tem tudi ostane). Sama sem si verjetno kar na vsakih 10 min privoščila (prekrvavitveno) masažo telesa, predvsem nog.
Zjutraj nas ni pričakalo toplo sonce, gostoljubje gora ob relativno rani uri nam je hladno izkazala megla. Po hitrem zajtrku je sledil naskok na vrh Lupoglava (2102mnv), v skupini vrhov dinarskega pogorja Prenj. Razgled je bil spektakularen (do nog in skoraj do konca formacije, v kateri smo posneli fotografijo). Sicer pa ima ob dosegu vrhov vsak svoje rituale. Jony si je radostno umil zobe. Sledil je spust dol, tako kot gor si brez pohodnega cepina in derez (slednje so mi z obutve, ki je konkretno v mojem primeru za kakšen resen alpinizem primerna skoraj toliko kot plavutke za prečenje Sahare, skoraj zdrsnile). Medtem, ko smo sestopali, so se kolone in procesije navez ter vodnikov vile proti samemu vrhu. Sicer pa sem poleg 2x potrjenega spoznanja, navedenega v oklepaju, le dobila »tapravi feeling« za hojo, tek in poskoke v derezah. Pa sem novo pridobitev spet kmalu pospravila v nahrbtnik. Med spustom proti »bazni ploščadi« se je ponudila še priložnost za otroško rajanje: trening ustavljanja s cepinom, ki pa je padla na plodna tla pri dekletih, ne pa tudi pri fantih-znotraj naše šesterice.
V »bazi« je Janez skuhal kavo, pripravil se je še čaj, vsa manjša in večja krama je s šotori vred izginila po nahrbtnikih in sledil je spust v dolino. Čeprav smo povratek h kombiju predvideli okrog štirih, se nam je dogodil že tri ure prej. Vsak je na hitro in po svojih najboljših močeh poskrbel za lastno higieno, po Janezovih manevrih premikanja kombija »pok v avto in gas« do Mostarja.
Preživeli smo še lep popoldan, pridružil se nam je Nejc, okusili in doživeli smo BIH še brez cepinov, nakupili od baklav, medu, idr. Sledilo je slovo, nekaj blagovne menjave (med drugim so nove pridobitve tovora živahno cingljale in žvenketale) kot zadnje pa smo se po priporočilih domačinov (in Slavčevih poznanih) odpravili še na jagnjetino in čevapčiče v Jablanico- ter seveda »Bosansku kafu«. Ob dinaridih proti Alpam je pretežno vozil Janez, ki nam je vsem namenil še pustolovsko spoznavanje vsake luknje na ovinkasti in vzpenjajoči se cesti. Samo dogajanje v kombiju se je po meji BIH s Hrvaško obogatilo z nekaj več življenja in druženja, pretežno na treh sedežih druge vrste, pa naj omenim, da se v arhiv ne dajejo prav vsi detajli.
V Ljubljano, kjer me je družba s Tržiča pobrala in oddala, smo prispeli nekaj pred drugo uro zjutraj, na koledarski ponedeljek 16. 2. 2015. Če povzamem in zaključim; bila je krasna pustolovščina, tečaj bivakiranja, naša osrednja točka, je uspel, sam dostop je bil sicer resnično dolg, kljub temu pa kapo dol pred organizatorji vzpona, še globje pa kapo dol in z vsemi zahvalami pred Slavcem, ki se je zadeve lotil, člani ekipe z AŠ, ki so zadevo izpeljali in seveda AO, ki je stvar še finančno podprl.
Udeleženci odprave: Miha Zupan –vodja AŠ, Samo Hafner , Janez Križnar, Slavko Rožič, Janez Štefe –izkušena gorniška kljuka, AO Tržič , Klara Kotnik in Nejc Rožič
Besedilo: Klara Kotnik
